Osem ur za mašne čevlje

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Zanimivosti / nedelja, 4. september 2011 / 06:00

Jaka Rado Valjavec iz Brezij pri Tržiču je eden redkih, ki bi še znal narediti čevelj od začetka do konca - na roke.

Brezje pri Tržiču – »Levoročni čevljarski stroj Singer je star blizu sto let. Kupil ga je moj stric, ki je nanj šival štirideset let. Čevljarsko obrt je imel v Lešah pri Tržiču. Ker stric ni imel potomcev, sem singerico podedoval,« pripoveduje Jaka Rado Valjavec, ki se je za čevljarja izučil leta 1950. »Po osnovni šoli sem šel na triletno obrtno šolo čevljarske stroke v Tržič. Odlična in zahtevna šola je bila, predvsem na strokovnem področju. Tisti, ki jo je uspešno končal, je znal sam cel čevelj narediti na roke. Smučarske čevlje sem si naredil leta 1951. Še zdaj jih imam in so še celi. Podobni so gojzarjem; takrat so take čevlje delali v Žireh in posamezni čevljarski mojstri, ki so se ukvarjali s »ta trdo« šuštarijo, ne lepljeno. »Ta trda« pomeni z dreto zašito in lesenim cvekom pritrjeno na notranjik,« razloži Valjavec, ki je po končanem šolanju postal 'ksel', to je samostojni delavec.

Nekako do leta 1955 so še delali ročno. Za mašne čevlje je Jaka Rado Valjavec potreboval osem ur, da jih je dokončal. »O ja, še danes bi jih znal narediti,« doda in pripoveduje naprej: »Čevlji so bili dragi. Že moji predniki so pripovedovali, da je pred vojsko hlapec na kmetiji delal dve leti, da je zaslužil za par čevljev.« Bili so dragi in tudi kvalitetni. »Včasih smo naredili čevelj, ki je bil močan v peti. Če je stranka čevelj še tako izrabila, ga v peti nikakor ni »ferderbala«. Ponošen čevelj smo do pete odprli, kot na veliki operaciji, in ga popravili. To je bilo pol ceneje, kot da bi stranka naročila nov čevelj.«

Na svoje ni nikoli šel, ker ni imel možnosti za to. Delo je dobil v tovarni Peko. »V Tržiču smo imeli od leta 1946 mestno čevljarno, ki je v začetku petdesetih letih postala Peko obrat 2. Ko sem leta 1955 prišel s služenja vojaškega roka, ročne izdelave čevljev ni več bilo. V prostor, kjer je bila prej mestna čevljarna, smo dobili strojni park. To je bil že nekakšen tekoči trak. Do penziona leta 1988 sem ostal v Peku, zadnja leta sem bil zaposlen v vzorčni delavnici 501,« razloži.

Jaka Rado Valjavec si danes čevlje kupi. Zahteven kupec je in takoj vidi, ali je čevelj dobro narejen ali ne. »Najprej pogledam, če je sploh par. Čevlja dam skupaj in obrnem, da vidim tudi, ali sta oba enako visoka. Potem pogledam po obliki čevlja, kako je bil nacvikan, izdelan na kopitu … Ugotovil pa sem, da so pohodni čevlji kar primerni, ker so narejeni tako, da se človek malo »zaguga« v njih, da se mu ni treba opreti samo na palec.«

Na Šuštarski praznik na angelsko nedeljo pride s soprogo Ivanko le še kot obiskovalec. Domača singerica sicer še dela, ker jo vsako leto malo podmaže, vendar je zadnja leta tudi mašina bolj kot ne v pokoju. »Razvoj, tehnologija mora iti naprej. To razumem. Pa si predstavljate, kaj bi bilo, če bi zmanjkalo elektrike? Le kaj bi sploh še znali narediti brez stroja?« zanimivo vprašanje postavi Jaka Rado Valjavec.