V Kranju pred stopetdesetimi leti

Pred 150 leti je Kranj po dolgotrajnih prizadevanjih Kranjčanov dobil nižjo klasično gimnazijo.

Gimnazija Kranj je leta 2010 z vso upravičenostjo proslavljala ustanovitev francoske gimnazije v Kranju leta 1810 kot začetek gimnazijskega izobraževanja v Kranju. Ustanovitev francoske gimnazije je bil rezultat takratnih političnih razmer v Evropi, ne pa rezultat desetletnih prizadevanj Kranjčanov za ureditev vsaj osnovnega šolstva in pozneje posredno tudi srednjega.

Leta 1861, 50 let po ukinitvi francoske gimnazije v Kranju leta 1811, pa so desetletna prizadevanja kranjskih mestnih oblasti in ob podpori nekaterih deželnih ustanov in posameznikov uspela. 4. septembra tega leta je bil izdan odlok o ustanovitvi nižje klasične gimnazije v Kranju (Glej kopijo odloka). Ob tem je potrebno poudariti, da je bilo v desetletjih pred tem danih več predlogov o ustanovitvi gimnazije s slovenskim učnim jezikom, v poznejših letih tudi zahteva po ustanovitvi višje gimnazije.

Mestna občina Kranj je z ustanovitvijo nižje gimnazije sprejela težko materialno breme. Z izjavo z dne 22. julija 1861 se je zavezala, da bo zgradila šolsko poslopje, ga opremila, skrbela za vzdrževanje in ogrevanje ter odvajala šest let po šeststo guldnov v sklad za učne pripomočke.

Viri, kolikor jih je, povedo o reševanju finančnih vprašanj omenjene obveze prav malo. V zapisniku izredne seje mestnega odbora mestne občine Kranj z dne 15. junija 1861 je zapisano le, da so se posvetovali o ustanovitvi nižje gimnazije, o postavitvi potrebne stavbe in denarnih sredstvih. Denar so nameravali dobiti z zvišanjem davčnih doklad. V vseh naslednjih zapisnikih vse do začetka l. 1863 pa o tej problematiki nič več.

Vprašanje prostorov je občina rešila s prizidkom k osnovni šoli. Ker je denarja primanjkovalo, je župnik Globočnik dal pobudo za nabiralno akcijo, s katero so zbrali del denarnih sredstev, les, knjige, posamezniki pa so opravili prevoz gradbenega materiala. Prizidek je bil dokončan že leta 1862 in je viden še danes, kot del stavbe nekdanje poklicne šole v Kranju na Cankarjevi 2; na stavbi je lepo vidno, da je bila grajena v dveh delih. Koliko je stala nova stavba, kako so dotekala druga sredstva in kako so se uporabljala, pa sedaj dosegljivi viri ne povedo. Več kot gotovo pa je, da so bile pri tem precejšnje težave, saj obstaja v arhivu mestne občine Kranj vloga z dne 5. avg. 1862 direkciji Sparrcasse v Ljubljani prošnja za posojilo 3000 fl in pismo avstr. cesarju z dne 20. marca 1862 za pomoč pri nastalih težavah.

Da je pregled nad financiranjem gradnje gimnazijskega poslopja in vzporednega vzdrževanja ter tekočega financiranja praktično nepregleden, potrjujejo nekateri viri, ki povedo, da je vladalo med leti 1862 in 1864 v občini pravo »brezvladje«. Viri navajajo, da je v tem času upravljal župan občino precej samovoljno. To potrjuje tudi dejstvo, da je občinski odbor v novi sestavi v letu 1865 večkrat razpravljal o razmerah v občinski upravi, da je od predhodnega župana zahteval račune o gradnji šole in podrobno poročilo o finančnem poslovanju za več let nazaj in nenazadnje, da je občinski odbor zaradi prezadolženosti občine zaprosil, da mu dovolijo povišati doklade na neposredne in posredne davke v letu 1865 od 20 do 30 odstotkov; v preteklih letih je bila stopnja 12,5%-odstotna.

Kranj je dobil gimnazijo. Njen pomen je utemeljil J. Vošnjak (zdravnik, politik, pisatelj) že leta 1866: » … zaželena srednja šola naj bi koristila meščanom v gospodarskem pogledu. … Še mnogo važneje pa bi bilo, da se vzgoji gorenjska mladina v novi srednji šoli v narodno zavedne izobražence, ki naj bi prekvasili narod«. (Iz knjige J. Žontar: Zgodovina mesta Kranja)

Z ustanovitvijo klasične gimnazije v Kranju se želja Kranjčanov po realni gimnaziji s slovenskim učnim jezikom ni v celoti uresničila, vendar je bila to velika vzpodbuda za nadaljnja prizadevanja. Novoustanovljena gimnazija je kmalu pokazala še svojo širšo podobo: ustanovljena je bila dijaška knjižnica, nastali so poskusi literarnih krožkov, pevski zbor, ... Vse to je bil velik prispevek za poživitev kulturnega, družbenega in nacionalnega utripa mesta.

Česar niso dobili Kranjčani leta 1861, so dobili devet let pozneje, ko je dobil Kranj leta 1870 realno gimnazijo in tudi prvo s slovenskim učnim jezikom. Istočasno pa se je začel za Kranjčane trd boj za ohranitev gimnazije in slovenstva v njej. Ta boj se je končal šele leta 1918, ko je osemrazredna gimnazija postala slovenska.