V domu za brezdomce

V zavetišču Kranj je trenutno nastanjenih osemnajst brezdomcev. Nihče ni tja prišel po hitri poti. Do takrat, ko so potrkali na vrata zavetišča, se jim je že marsikaj zgodilo. Življenje jim ni prizanašalo. Njihove življenjske zgodbe so zelo različne, več ali manj pa zelo težke.

V zavetišču lahko ostanejo najdalj dve leti. »Pri nas se zadržijo zelo različno. Nekateri ostanejo le eno noč, drugi nekajkrat prespijo, spet tretji ostanejo po mesec dni ali več mesecev skupaj,« je za začetek povedala Romina Purič, vodja zavetišča. »Imamo pa tudi nekaj takšnih, ki bodo pri nas ostali kar nekajkrat po dve leti. Ne zdi se mi namreč smiselno, da bi ljudi po dveh letih spet metali nazaj na cesto, če v tistem času, ko so pri nas, spoštujejo hišni red. Nekateri od njih dobijo možnosti in priložnosti, da si življenje uredijo sami.« Povprečna starost brezdomcev v zavetišču je od 45 do 55 let.

Jože Kavčič je eden prvih stanovalcev zavetišča. Kaj ga je pripeljalo tja? »Izgubil sem stanovanje, ki je bilo last podjetja Sava, kjer sem bil nekoč zaposlen. Nisem mogel plačevati stroškov, saj tudi meni zasebnik, pri katerem sem delal, več mesecev ni plačeval. Še danes mi je dolžan in se me izogiba, če me vidi na cesti. Sam pa se vozi z mercedesom. Nekaj časa sem vedril pri mami, a me je očim nagnal iz stanovanja, ker sem včasih prišel pijan. Dve zimi sem preživel na cesti, a sem se vedno nekako znašel. S kolegom sva hodila na kosilo v razdelilnico hrane na Planino, ko je bila še tam. Za večerjo sem običajno prosil mamo. To sem potem delil s kolegom. Vedno. Nisem mogel biti takšen, da bi jaz imel, njemu pa ne bi dal.« Potem je šel na center za socialno delo vprašat, ali bi se dalo dobiti kakšno stanovanje zanj. Pa so ga usmerili v zavetišče.

Jože je v otroštvu imel hudo prometno nesrečo, poškodbo glave, zato so ga potem dali v posebno šolo. Kasneje se je šel učit za tapetnika, a v šoli ni zdržal, raje je šel takoj delat. Ima še polbrata in polsestro. Z njima se, kot pravi, razume, a imajo malo stikov.

Preden je postal brezdomec, je petnajst let aktivno treniral nogomet. Potem so ga lani našli in ga vključili v nogometno ekipo brezdomcev, ki je odšla v Brazilijo na svetovno prvenstvo. »Nisem si mislil, da bom izbran. Hodili smo na treninge v Ljubljano in potem je prišel trenutek za odhod.« Kakšni so bili občutki ob tem, ko je šel igrat na svetovno prvenstvo? »Ne vem. Morali so me iskati, saj sem iz strahu pred letenjem kar pobegnil. Nisem hotel na letalo, še ko sem stopal po stopnicah vanj, sem si želel skočiti z njih. Potem so se vrata letala zaprla in ni bilo več izhoda. Nekako sem preživel ta polet. Ves čas sem spremljal na ekranu, kje letimo. Drugače mi je bilo všeč. Zjutraj smo imeli tekme, čez dan smo bili na plaži. Največ smo se družili s hrvaško reprezentanco. Zvečer pa smo šli po mestu.« Jože je tam videl še veliko večjo revščino, kot je pri nas. »Domačini so nam pokradli drese. Tam so ljudje dobesedno spali na pločniku. Nekoč bi enega takšnega skoraj pohodil. Na drugi strani pa bogataši, za visokimi ograjami, zavarovani s kamerami in električnim tokom.«

Bi šel še kdaj nazaj delat? »Ja, če bi imel zagotovilo, da bi dobil plačano. Sicer pa raje s socialno podporo, ki jo dobim, plačam zavetišče, nekaj malega mi ostane, malo pa mi še mama pomaga.« Kako pa preživlja svoje dneve? »Zjutraj najprej pomijem hodnike in stopnišče. Po zajtrku pa grem na kolo in po svoje: do Preddvora, včasih tudi do Jezerskega, do Zbilj, ni pomembno, kam. Včasih se še za kosilo ne vrnem. Tako ali tako sem se čez zimo preveč zredil. Vem, da moram ves čas migati, čeprav me že malo daje sapa. Pa cigareti ...« In ima dovolj za cigarete? »Kje pa! No, če bi kadil sam, bi še šlo. Tako pa me drugi žicajo, jaz pa potem od drugih ne dobim.«

Tudi Damir Jakovac je že dobri dve leti v zavetišču. »Izvedel sem, da lahko grem v zavetišče, obrnil sem se na socialno službo in napotili so me sem.« Pred tem je bil leto in pol na cesti. »V stanovanju, ki je bilo prej last mojih staršev, sem ostal sam. Starši so mi umrli, brat in sestra sta se poročila in živita drugje. Najverjetneje stanovalcem v bloku ni bilo všeč, ker je k meni v stanovanje lahko prišel marsikdo. Začeli so se pritoževati in potem me je brat spravil iz stanovanja. Zdaj mi v zameno za moj delež dediščine plačuje po trideset evrov na teden. To je vse, kar imam, socialno podporo porabim za bivanje in prehrano v zavetišču.«

Romina Purič še pove, da približno polovica stanovalcev funkcionira normalno in sprejema naloge in hišni red. Nekateri so tako bolni, da ne morejo, tretji pa so takšni, da za red, čistočo in higieno preprosto ne skrbijo: bodisi so do zdaj to vedno delali zanje drugi bodisi jim je vseeno, kako živijo. »Težava je v tem, kako motivirati tiste, ki so pripravljeni delati, da delajo tudi namesto tistih, ki nočejo sodelovati.« Načelno pa imajo vsi dolžnosti glede skupnih prostorov: čistijo skupne prostore, dva sta odgovorna za pranje, dva za kuhinjo in za razdelitev hrane ob zajtrku in večerji. Sami skrbijo tudi za urejenost okolice. »Enkrat mesečno vsi skupaj naredimo še generalno čiščenje. Pri nekaterih je veliko že to, če spraznijo koše v stranišču in zamenjajo rolice s toaletnim papirjem. Navadili smo se na to, da so zelo različni.«