Povprečni Slovenec ne obstaja

Irena Križman je direktorica Statističnega urada Republike Slovenije, ki pravi, da je delo statistikov podobno vožnji avta, le da gledajo nazaj, na cesti pa se pojavljajo luknje, ki jih niso predvideli: "Ena takšnih lukenj je današnja ekonomska kriza."

Osnovno poslanstvo Statističnega urada RS je zagotavljati pravočasne in ustrezne oziroma relevantne podatke, ki so mednarodno preverljivi. Na splošno med ljudmi velja, da je mogoče statistične podatke prikazati na takšen ali drugačen način, pozitivno ali negativno, vendar takšno trditev Irena Križman, direktorica slovenskega statističnega urada, zavrača. Z njo smo se pogovarjali tudi zato, ker je več bralcev razburil podatek, ki smo ga objavili o povprečni plači leta 1991 – 43 evrov in o stopnji revščine med mladimi, ki je po podatkih slovenskih statistikov pri nas skorajda ni.

Vplivov na vaše delo, v mislih imamo predvsem politične, ni?

»Smo predvsem strokovno, pa tudi institucionalno neodvisni. Strokovno pomeni, da nihče ne more vplivati na spremembo metodologije dela, recimo, da bi objavili rezultate prej ali kasneje, kot smo napovedovali, ali da bi kak podatek popravili. Slovenski zakon o statistiki je bil v neki mednarodni raziskavi izpostavljen kot primer dobre prakse. Trije členi prepovedujejo, na primer, mojemu predstojniku, to je predsednik vlade, da bi meni lahko naročil, da naj kak podatek objavim kasneje, saj bi ta lahko vplival na njegov nastop. Statistiki objavimo koledar objav, kdaj in kaj bomo objavili, in tega se držimo: vedno ob določeni uri, vedno na določen dan. Niti jaz prej ne morem dobiti podatkov. Institucionalna neodvisnost pa je vezana na imenovanje oziroma razrešitev direktorja. Prejšnji direktor Tomaž Banovec je to funkcijo opravljal dvaindvajset let, sama sem bila devetnajst let njegova namestnica, sedaj sem direktorica v drugem mandatu. Morda ta služba ni zanimiva za politike, vendar upam, da je razlog, da nas pustijo na miru, v tem, da vse slovenske vlade spoštujejo podatke Statističnega urada.«

Zakaj pa Slovenci statistiki ne verjamejo povsem in pravijo, da je možno podatke brati na en ali drugi način? Tudi, da ste v službi vladajočih.

»Javnost nas ocenjuje bolje, kot govorijo nekateri. Zaupajo nam podobno kot Banki Slovenije in Varuhu človekovih pravic. Naši uporabniki nas ocenjujejo zelo visoko.«

Kdo uporablja vaše podatke?

»Naši podatki so s praktično vseh področij. Uporabniki so na nacionalni, evropski in mednarodni ravni. Na prvi so uporabniki zelo različni, tudi novinarji. Velja pa, da želimo vsem skupinam uporabnikov predstaviti podatke čim bolj razumljivo. Podatke zagotavljamo univerzam, inštitucijam, podjetjem, ministrstvom, … Uporaba je dvostranska, tudi mi informacije potrebujemo od njih, obdelane pa posredujemo nazaj.«

Bi lahko rekli, da analizirate preteklost za prihodnost?

»Da. Preteklost analiziramo, da bi bila prihodnost lažje predvidljiva. Na letnem srečanju statistikov je kolegica o napovedovanju ekonomskih trendov, ki so v tem času najbolj na očeh javnosti, povedala, da je to približno tako, kot bi vozili avto in gledali nazaj (podatke), nekdanji direktor pa je dodal, da so na cesti še luknje, ki jih nismo predvideli. Taka luknja je bila ekonomska kriza. Vsa napovedovanja so zelo nepredvidljiva.«

Pred kratkim ste izdali publikacijo Sloveniji za 20. rojstni dan. V njej je tudi podatek, ki je razburil naše bralce: povprečna plača v letu 1991 – 43 evrov. Neverjetno majhen znesek, so povedali.

»Leta 1991 je bila povprečna plača 43 evrov. Upoštevati je treba, da so se plače nominalno povečale za 2144 odstotkov, če pa ta podatek očistimo spremembe cen oziroma upoštevamo, da so se cene povečale, so realno plače višje za 79 odstotkov, na sedanjih 970 evrov. Takrat smo imeli še bone, nato tolarje, kasneje evre. Za preračun smo uporabili tečaj 239,64 tolarja za evro. Cene so v istem obdobju naraščale počasneje, za 1155 odstotkov. Plača 43 evrov je približno 540 evrov neto v današnjih časih. Veliko ljudi je pozabilo, da smo imeli v zadnjih dvajsetih letih tudi obdobja visoke inflacije. Dodatno so mi kolegi posredovali še nekaj podatkov, za lažje razumevanje, ki jih prej nismo objavili: cena kruha je bila leta 1991 26,28 tolarja ali 11 centov, za liter mleka so morali v trgovini odšteti 13,94 tolarja ali šest centov. Kaj pa danes? Bralci žal velikokrat vzamejo le en skop podatek, v zakup pa bi morali vzeti vsa metodološka pojasnila, za to pa nimajo časa in zaključijo, da nek podatek ne drži. Statistika je igra števil in metodologije. Tudi povprečni Slovenec ne obstaja, ampak je plod statistike.«

Morda na to vpliva tudi naš selektivni spomin, ki slabo izbriše, ostane pa spomin na lepše življenje …

»To je vprašanje ravni primerjave. Večina razvoja v zadnjih tridesetih letih ne opazi več, smo pa vsi skupaj prej živeli na drugi, nižji ravni. Spominjam se osebne izkušnje iz 80. let prejšnjega stoletja, ko se mi ni uspelo vrniti z dopusta zaradi pomanjkanja bencina in par-nepar ureditve, pa pomanjkanje določenih artiklov, … Če pa življenje v takratni Sloveniji primerjamo z drugimi državami izza železne zavese, smo živeli izredno dobro. Slovenci tudi čutijo, da je danes med nami večja neenakost kot ob osamosvojitvi, kar ne drži. Razmerje med tistimi, ki imajo zelo veliko, in drugimi skupinami je v Sloveniji najbolj ugodno v Evropski uniji in vsa ta leta ostaja na približno enaki ravni. Vsi smo na boljšem, povprečno živimo bolje, pa vendar tisti, ki so imeli veliko že prej, imajo sedaj še več. Tudi vprašanje revščine je enako težko razumljivo. Govorimo o relativni revščini, ki je vezana na dohodke. Če se ti povečujejo vsem skupinam, se ta razmerja ne spreminjajo. Najbolj nevarno pa je gledati le en podatek, vedno je treba primerjati več podatkov. Tudi brošura Sloveniji za 20. rojstni dan je poskus, da bi v neki časovni sferi pokazali, kaj se je dogajalo v zgodovini države. Povemo zgodbo, ki je uporabnikom razumljiva.«

Tudi tveganje mladih naj bi bilo v Sloveniji med mladimi najmanjše, čeprav ni dela …

»Treba je gledati več podatkov. Kje mladi živijo? Večinoma pri starših. Potem je podatek že bolj logičen. Vse, ki se ne strinjajo z objavljenim, vabim, da vprašanje zastavijo nam. Bolj kot iz splošne javnosti nam sicer vprašanja zastavljajo analitiki, strokovnjaki, ki jih tudi zmotijo podatki. Seveda delamo tudi napake, vendar to takoj priznamo in objavimo.«

Pa vas osebno rezultati oziroma kakšni podatki presenetijo?

»Absolutno. To je sicer vprašanje za moje sodelavce, ki delajo na posameznem področju, ki takoj zaznajo kak odmik od pričakovanega. Sodelavci zelo dobro poznajo kakovost pridobljenih podatkov, saj velja, da bolj ko poznamo zadrege pri podatkih, manj nas presenetijo. Če pa nas presenetijo, jih znova preverimo. Kakovost je odločilnega pomena.«