V spomin: Ivanka Mohor (1951-2011)

Ob koncu julija je boj z boleznijo izgubila nekdanja ugledna profesorica Ivanka Mohor. Rodila se je na Jesenicah in se po maturi vpisala na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je diplomirala iz nemškega in ruskega jezika. Ker je bila štipendistka Save Kranj, se je po končanem študiju zaposlila pri njih, kjer je delala kot dokumentalistka, prevajalka, sestavljalka strokovnega slovarja, urednica tehničnih publikacij in predstavnica za stike z javnostjo. Že med študijem se je izpopolnjevala na Goethejevem inštitutu v Frankfurtu in v njej je nenehno tlela tudi želja po poučevanju. Ves čas dela v Savi je zato inštruirala nemščino, dokler se ni v letu 1992 pojavila priložnost na tedanji Srednji šoli ekonomske in družboslovne usmeritve. Pustila je bolje plačano službo in se prijavila na prosto delovno mesto profesorice nemščine, na katerem je ostala do upokojitve v 2008. V šoli je zelo hitro postala eden izmed stebrov nemščine, bila je nosilka v projektu poskusnega uvajanja strokovnih gimnazij za ta jezik, vsako leto so dijaki pod njenim mentorstvom v šolskih glasilih objavljali zanimive in tudi zahtevne prevode književnih ter publicističnih besedil … Gojila pa je tudi izjemno ljubezen do književnosti – bila je znana kot odlična poznavalka temeljnih in tudi aktualnih besedil, v sodelovanju s slovenisti je na šoli pripravila več literarnih večerov, med drugimi z Andrejem Brvarjem in Marjanom Tomšičem, pri čemer je večer nadgradila z videoprojekcijo in razstavo knjig.

Kljub vsemu dodatnemu delu, ki ji ni bilo nikdar odveč, ampak ga je opravljala z odgovornostjo in natančnostjo, je najraje hodila med svoje dijake v razred. Ti so jo poznali kot strogo, dosledno, natančno, a zelo pošteno profesorico. Svojih standardov ni spuščala, zavedala se je, da bodo samo izobraženi dijaki lahko konkurenčni v sodobnem svetu in da so zmožni doseči čisto vse, če želijo. To se je vedno znova potrjevalo z odličnimi rezultati maturantov. Svoje ure je pogosto nadgrajevala s sodobnimi metodami poučevanja in dijakom povedala nešteto uporabnih informacij, ki niso bile le gola snov, ampak življenjska spoznanja, temelječa na izkušnjah iz gospodarstva in sveta.

Sodelavci se je spominjamo kot odlične, razgledane sogovornice s smislom za humor, ki je v šolskem prostoru tako zelo dobrodošel, in kot kolegialne profesorice, vedno pripravljene pomagati in svetovati. Upokojitve se je veselila; ne bom pozabil njenih besed, kako bo zdaj končno čas, da bo lahko potovala. Žal ji je tega časa veliko prehitro zmanjkalo.