Kranj je moje mesto

Leta in leta se že piše, še več pa govori o oživitvi jedra mesta Kranja. Kljub velikim vloženim sredstvom in naporom posameznikov se stanje bistveno ne spreminja. Verjetno se marsikdo sprašuje, kje so vzroki za mestno mrtvilo. Odgovor nikakor ni preprost niti enoznačen.

Spomnim se Kranja, ko so bili televizorji redki, za računalnike pa še slišali nismo. Bifejev v današnjem pomenu besede ni bilo, bile so le stare gostilne, hotel Jelen, restavracije Park pod imenom »Brioni«, slaščičarni Bučar in tako imenovana »podmornica«, kasneje slaščičarna Šink. Ob nedeljah smo se zabavali na mladinskih plesih, drugače pa smo hodili v kino, na športne prireditve, zlasti plavanje in vaterpolo, saj je bil Kranj med drugim tudi v špici jugoslovanskega športa. Skratka, v Kranju ni bilo dolgčas in Kranj je živel ter dihal s polnimi pljuči. Zlasti v času večerne promenade. Nismo bili zdravi, če nismo zvečer, pa ne pozno zvečer, vzeli poti pod noge in odšli v mesto. Promenada se je začela nekje pri »Brionih« in končala pri cerkvi. In tako gor in dol, ves večer vse tja do osme ali devete ure. Je pa res, da so bila takrat motorna vozila redka, saj je bilo glavno prevozno sredstvo kolo. Kranj smo jemali kot del življenja, in to tistega, kjer si pozabil na druge tegobe vsakdanjega življenja. Dojemali smo ga, kot da smo velika družina, v kateri se je rodilo veliko idej pa tudi nenevarnih neumnosti in tovarištva, od katerih nekatera držijo še danes.

Vsake lepe zgodbe je enkrat konec in tako je bilo tudi s Kranjem. Mesto se je začelo hitro razvijati tako industrijsko kot tudi prostorsko. Zrasle so nove tovarne in nova naselja. Zgrajena sta bila Planina, Vodovodni stolp, razširilo se je Zlato polje, zgrajenih je bilo veliko hiš. Spremenila se je tudi miselnost ljudi. V Kranj so se preselili, in to ne v majhnem številu, ljudje, ki so v Kranju videli le delovno mesto. Mesto Kranj jim je bilo tuje in se v njem niso počutili, kot da je to njihov dom, kar je seveda razumljivo. Če k temu dodamo še razvoj televizije in računalništva, kar doma zadržuje veliko ljudi, potem je jasno, da Kranj kot jedro še dolgo časa ne bo zaživel. Živijo pa nakupovalna središča v okolici mesta. Glede na našo potrošniško miselnost ter dovolj parkirnih mest, je v teh središčih - in to dnevno - več ljudi, kot jih je v mestu takrat, ko je v polnem zamahu »kranjska noč«. Kranj v bistvu živi od prireditve do prireditve, kar pomeni, če vse to seštejemo, v enem letu en mesec. Preostalih enajst mesecev pa v Kranju vladata mir in spokojnost, kar je v veliko veselje v mestu živečih stanovalcev. Veliko trgovin se je odprlo, veliko zaprlo, ker niso bile dobičkonosne. Še najbolje gre bifejem. Torej je treba razmisliti, kaj se poleg pijače v Kranju lahko proda ali naredi. Prostor je, samo pravih idej še ni.

Dejstvo je, da se je v mestno jedro kar precej vložilo, zlasti v infrastrukturo – v Khislstein s pripadajočimi objekti, v tri stražne stolpe (po imenu vitezov prejšnje oblasti Sladojević, Perne in Velov) ter v kranjske rove, ki so jih itak izvrtali Nemci. Vse to je Kranj polepšalo, ne pa obudilo k življenju. Lahko bi ga polepšali tudi tako, da bi lastnike hiš prisilili k obnovi fasad. Če nočejo sami, potem naj to stori občina na njihov račun. Potem bo mesto še bolj urejeno, ne pa bolj polno turistov in Kranjčanov. Zato bo treba storiti še dosti več kot obnoviti mesto.

Moje mnenje je, da smo se finančno in kadrovsko preveč osredotočili na oživljanje mestnega jedra. Prav je, da so obnovljene kanalizacija in druge naprave ter ulice in nekatere hiše, saj je ravno mestno jedro tisto, ki določa, da je Kranj Kranj. Vendar Kranj ni samo mestno jedro. Kranjska občina je po neumnosti naših politikov bistveno manjša, kot je bila, vendar še dovolj velika, da bi lahko razvijala turizem tudi zunaj mestnega jedra. Poglejmo Škofjo Loko, kjer se je v času županovanja Zdravka Krvine močno razvil kmečki turizem, ki vpliva tudi na število turistov v sami Škofji Loki. Zakaj ne bi tudi v Kranju na podlagi dolgoročnejšega načrta začeli razvijati turizem zunaj mestnega jedra. Zavod za turizem naj izdela strateški načrt razvoja, vključujoč bližino Aerodroma, in ga predloži mestnemu svetu, ta pa se bo moral odločiti, ali bo sredstva vlagal samo v mestno jedro ali še kam drugam. V ta sklop bi bilo treba pritegniti ribiška društva, lovska društva in planiško društvo, saj ima občina s širšo okolico kaj pokazati.