Pri pastirju na Hruški planini

Milan Klinar je pastir na Hruški planini že šesto leto. Letos ima v oskrbi osemdeset goved, ki se pasejo tudi 1776 metrov visoko.

Hruška planina - »Vstanem zgodaj, ko se naredi dan, ob petih, pol šestih zjutraj. Najprej grem pogledat krave, če je vse v redu z njimi, če ni kakšna bolna, če si ni zvila noge … Gnati jih je treba tudi na pašo, vse do Hruškega vrha, 1776 metrov visoko. Planina je velika petdeset hektarov in zelo strma, zato vsake toliko kakšna žival tudi zdrsne in se polomi. Medveda še nismo imeli, pridejo pa divji prašiči …« To je le utrinek iz vsakdana pastirja Milana Klinarja iz Plavškega Rovta, ki je pastir na Hruški planini, na 1378 metrih nadmorske višine. To delo opravlja že šesto leto. Letos ima v oskrbi osemdeset goved, večinoma s Hrušice in nekaj iz Plavškega Rovta. Na planino je letos prišel 5. junija, med tednom je na planini sam, prek vikenda pa se mu pridruži žena Marina. Tudi obiskovalcev je največ konec tedna, mnogi se povzpnejo na Hruški vrh ali na Rožco, veliko je tudi gobarjev.

Pa je pastirju kdaj dolgčas? »To pa nikoli! Če že nimam dela, pa vzamem v roke kakšno knjigo ali gledam televizijo,« pravi Klinar. Tudi strah ga ni nikoli, zatrdi, še najbolj neprijetno je, kadar se spusti megla in je krave težko najti. Zgodi pa se tudi, da jih na planini zapade – sneg. »Letos nas je enkrat že zapadlo, in to sredi junija. Septembra pa sneg ni nič nenavadnega, a krave so takrat vedno zbegane in iščejo zavetje pod drevjem,« pripoveduje Klinar. In če le ne bo snega, bo na planini ostal vse do konca septembra.