Kristan krivi slovenske vlade

Čez nemško in tudi slovensko odškodnino za nematerialno in materialno škodo slovenskim izgnancem lahko naredimo križ. Ostajamo le pri skromni renti po zakonu o žrtvah vojnega nasilja, razočaran ugotavlja ustanovitelj Združenja žrtev okupatorjev Kranj Tone Kristan.

Kranj – »Po sporočilu nemškega parlamenta, da so obravnavo naše zahteve po izplačilu nematerialne in materialne odškodnine končali in jo zavrnili, in po molku slovenske vlade glede plačila materialne odškodnine spoznavamo, da je vse, kar smo izgnanci prejeli za naše trpljenje med drugo svetovno vojno, le renta, ki jo prejemamo na osnovi zakona o žrtvah vojnega nasilja, čez vse drugo pa lahko naredimo križ,« je povedal konec julija pobudnik za ustanovitev Združenja žrtev okupatorjev Kranj in njegov donedavni predsednik Tone Kristan. Združenje je leta 1997 ustanovila skupina članov Društva izgnancev Slovenije, ki niso soglašali z mlačno in popustljivo politiko društva in države pri zahtevah za odškodnino, ki bi jo morale plačati naslednice držav, ki so med vojno okupirale Slovenijo. Združenje je že januarja 1998 poslalo odgovornim v Nemčiji obsežno gradivo o medvojnem nasilju nad Slovenci z zahtevo po nematerialni odškodnini zaradi fizičnega trpljenja, strahu, izgubljenega otroštva in drugih posledic v izgnanstvu in po materialni za izgubljeno imetje. Pri nemških oblasteh je završalo. Sledil je odgovor, da je Nemčija svoje obveznosti glede odškodnine do bivše Jugoslavije poravnala z ugodnimi posojili na osnovi dogovora med jugoslovanskim predsednikom Titom in tedanjim nemškim kanclerjem Willyjem Brandtom in da so zato zahteve po odškodninah zanje brezpredmetne. V dokaz so poslali tudi nekaj dokumentov. Kljub našemu pojasnjevanju, da posojilo državi ne more biti odškodnina za trpljenje in izgubljeno imetje, in posredovanju našega odvetnika se nemško stališče ni spremenilo, pravi Kristan.

Prepričan je, da bi z odločnejšim stališčem Slovenije uspeli, saj je država močnejši pogovorni partner kot pa društvo. Slovenija si je takrat prizadevala za vstop v Evropsko unijo in zaradi tega ni želela zaostrovati stališč do največjega zagovornika njenega članstva v EU, za kar pa tudi po mnenju tedanjega nemškega zunanjega ministra Joschka Fischerja ni bilo razumnega razloga, saj je šlo za dva problema, ki med seboj nista bila povezana.

Slovenija v primeru izgnancev tudi doma ni odigrala ustrezne vloge. V primerjavi z nekaterimi drugimi žrtvami vojnega nasilja smo drugo- ali celo tretjerazredni državljani, ugotavlja Tone Kristan. Razni sestanki in sklepi so izpuhteli v nič. Na osnovi zakona o žrtvah vojnega nasilja prejemamo rento, ki jo lahko jemljemo kot nadomestilo za trpljenje. Nekaj tisoč Slovencev, predvsem internirancev in ukradenih otrok, pa je za »suženjsko delo« prejelo nemško odškodnino iz sklada Spomin, odgovornost in prihodnost. To pa je tudi vse. V mandatu prejšnje vlade so začeli razpravljati tudi o materialni odškodnini. Ostalo je pri besedah, sicer pa so bile za izgubljeno imetje predvidene ponižujoče nizke odškodnine, pravi Kristan. Svojo dejavnost za generacijo, ki je trpela (s starši in bratom Ivanom je bil oktobra leta 1941 izseljen v Nemčijo, kjer so živeli v osmih taboriščih – op. p.), bo nadaljeval s seznanjanjem nemške javnosti o trpljenju Slovencev v drugi svetovni vojni. »Nemci, še posebej mladi, me radi poslušajo. To me prepričuje, da ravnam prav,« je povedal 83-letni Tone Kristan.