Župnija v Žabnici

Odlomek iz članka Bogdana Kolarja, objavljen je v zborniku Na robu pojoče ravnine.

Uradni dokument o ustanovitvi župnije je ljubljanski škofijski ordinariat izdal 24. decembra 1898, številka 3217. V njem je bilo ekspozitu Juriju Dernovšku naročeno: »S tem dekretom se Vam naroča, da oznanite sv. Štefana dan z lece vernikom, da so s 1. januarjem 1899 prebivalci vasij: Žabnica, Spodnje Bitne, Šutna, Formeh in Dorfarje izločene iz svoje dosedanje župnije v Stari Loki ter prideljene novo ustanovljeni župniji sv. Urha v Žabnici.«

Vse do 15. stoletja je Žabnica spadala pod tako imenovano bavarsko župo, v katero so bili vključeni potomci bavarskih kmetov, ki so jih brižinski škofje v 12. stoletju naselili na Sorškem polju. Od takrat dalje pa so naselja na robu Sorškega polja pripadala pražupniji Stara Loka. Do ustanovitve samostojne ekspoziture je bilo celotno ozemlje, ki danes sestavlja župnijo Žabnica, neposredno vključeno v župnijo Stara Loka. Dekaniji Stara Loka pa je ostala župnija priključena tudi po osamosvojitvi.

Za najstarejšo cerkev velja izročilo, da je stala že pred letom 1500. Poznejšo gotsko cerkev, ki so jo omenjali do leta 1773, so v prvi polovici 19. stoletja podrli in 1851 zgradili novo zgradbo. Ostal ji je le gotski zvonik. Župnijska cerkev je postala cerkev, za katere gradnjo se je zelo zavzel in jo jeseni 1852 blagoslovil starološki dekan Franc Ksaver Kramer, uradno pa jo je posvetil ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič 30. junija 1900. Dekan Kramer se je moral za novo in večjo cerkev močno zavzeti, saj ni bilo za gradnjo (in s tem povezanimi obveznostmi krajanov) prevelikega navdušenja. Potrebe pa so vendarle narekovale, da se je cerkveno občestvo končno odločilo za zahtevno delo. Posvetitev, ki je bila združena s prvo birmo v novi župniji, je hkrati pomenila prvo večjo slovesnost, ki jo je moralo občestvo pripraviti samo.

Urejeni so bili tudi gospodarski temelji nove cerkvene ustanove. Ob ustanovitvi je župnija imela tri njive, dva travnika, vrt in dve gozdni parceli. Mežnarija je bila pozidana leta 1868, ko so podrli staro poslopje in zgradili novo. Dokler v Žabnici ni bilo zgrajeno samostojno šolsko poslopje, kar se je zgodilo v letu 1906/07, je pouk potekal v mežnariji. Leta 1908 je bilo dozidano novo gospodarsko poslopje. Za župnišče je bila uporabljena stara stavba, pozidana že v letu 1840, ko je bila ustanovljena ekspozitura. Pri cerkvi je bilo do začetka 20. stoletja ustanovljenih 45 ustanovnih maš.

Do ustanovitve župnije v kraju ni bilo samostojnega pokopališča. Rajne se pokopavali v Stari Loki. Takoj po ustanovitvi pa je župnija za pokopališče kupila zemljo od kmetov Janeza Vilfana in Martina Hafnerja iz Dorfarjev za 1190 K. Pokopališki zid je ob obilnem delu domačinov postavil zidar Jurij Jenko iz Mavčič za 1895 K. 27. avgusta 1899 je novo pokopališče in zid blagoslovil starološki dekan Franc Kumer. Prvo leto je bilo nanovo pokopanih 16 Žabničanov, v letu 1900 pa že 30. Veljalo je prepričanje, da bo velikost pokopališča zadoščala za župnijo, ki je ob ustanovitvi štela 924 prebivalcev, vsaj za naslednje stoletje.

V prvem desetletju obstoja župnije je bilo povprečno letno 22 rojstev, 20 smrti in 5 porok.

Na ozemlju župnije je še podružnična cerkev sv. Nikolaja v Spodnjih Bitnjah. Po dosegljivih virih je bila prvotna cerkev posvečena mučencu sv. Vidu; odtod naj bi se tudi izoblikovalo ime vasi. Pričevanja o sedanji cerkvi so iz prve polovice 15. stoletja. Velik del opreme je bil oskrbljen konec 17. in na začetku 18. stoletja. Pri tej cerkvi je bilo do začetka dvajsetega stoletja ustanovljenih 8 ustanovnih maš.