Literarjenje

»Takrat sem spoznala Jožka. Nekoliko sem ga že prej poznala, ne da bi mi kaj pomenil. Nisem slutila, da se že odloča moja usoda. Kmalu potem me je pri neki priložnosti vprašal Birtovcov oče, ki sta se dobro poznala, če bi ga marala za moža. Nisem vedela, kaj naj rečem. Slišala sem, da rad pije, drugače, da je po srcu dober. Pa sem rekla, ko bi vsaj ne pil. Tolažili so me, da bo potem boljši. Jaz nisem nič vedela, kaj so pijanci, kaj je gostilna. Sem bila pač zelo neizkušena. Le včasih sem videla kakšnega pijanca. Ata niso nič pili, malo včasih pri kakšni svatbi. Ko so prišli domov, so bili strašno dobre volje, takrat bi nam otrokom vse dali. Drugače so pa bili zelo varčni. Tako sem Jožku, nič hudega sluteč, lahkoverno verjela. Vzljubila sem ga. Večkrat sva govorila, bil je trezen. Vselej sem mu rekla: 'Če ne boš pil'. Sveto mi je obetal, da ne več.« - Verjetno vas že mika nadaljevanje, a tu nas bolj zanima vprašanje, ali je gornje pisanje literatura? Ne, ni, navedeni odstavek iz spominov Julijane Kavčič, Snopkove mame iz Šentjošta, sodi med rokopisje.

Kaj pa tole, kar sledi? »Sedaj je hiša popolnoma dodelana, izgleda prav lepo, cegu pa tudi kaže, da bo izvrsten. Sedaj ta cegu vsakemu zelo dopade. Čeravno je precej stalo vse, vendar sem vesel sedaj, ko je dodelano. Denar sem že lansko leto imel pripravljen. Imel sem to že vse samo v Hranilnici. Od privatnikov nisem nič treboval. Sedaj ko to pišem, sem že popolnoma pozabil na denar.« Ta zadovoljnež je bil Rudolf Ovsenk, Kafur iz Žirov, navajamo vpis iz njegovega dnevnika z dne 17. 5. 1927. Ne, tudi njegovo pisanje ni literatura, sodi v kronopisje. Kaj pa naslednji verzi? »Zjutraj zgodaj se zbudim, / več ne morem spati, / z muzo randevu nar'dim, / čem pri njej vasvati. // Muza takrat verzov mi / iz pesti nasuje, / radost mi, veselje st'ri, / se z menoj ljubuje …« Tudi verzi, kakršne je pisal Janez Križaj, duhovnik, ki je služboval tudi med Gorenjci, niso »prava« literatura, sodijo v literarjenje.

In kaj je literarjenje? Najbolj poklicani in najobsežnejši odgovor najdemo v zajetni knjigi s polnim naslovom Literarjenje, kronopisje in rokopisje v teoriji in praksi, napisala jo je dr. Marija Stanonik, po strokah slovenistka in etnologinja; vodilna slovenska specialistka za slovstveno folkloristiko, vedo, ki že po imenu sodeč v sebi združuje obe navedeni znanosti. Proučuje jo kot znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, o njej predava kot redna profesorica na filozofskih fakultetah univerz v Ljubljani in Mariboru. O njej je napisala že več knjig, imenovana je najnovejša. Vertikalna klasifikacija slovstva je po Stanonikovi taka (od spodaj navzgor): slovstvena folklora, rokopisje, literarjenje, narečna književnost, lahka književnost, literatura. »Podobno kot za rokopisje, je tudi za literarjenje bistveno, da ima ustvarjalec pred očmi prepoznavnega sprejemalca, toda rokopis je edinstven, en sam, medtem ko – že ime pove! – pri literarjenju gre za tiskan izdelek in zato obstaja v več izvodih in nagovori hkrati več bralcev. Enako možnost ima seveda tudi literatura, toda ta zmeraj nastaja za fiktivnega bralca. Literarjenje ni vrednostni, ampak kategorialni pojem. To ni ime za slabo ali manjvredno literaturo, temveč drugačno. Vsak odličen pripadnik (slovenske) literarne srenje lahko pristane v literarjenju, če se odloči napisati kaj za razvidnega sprejemalca.«

Če prav razumem, so torej izdelki slovstvene folklore, kronopisja in rokopisja napisani na roko oziroma le v malo izvodih, izdelki literarjenja pa so lahko že tiskani, vendar še vedno namenjeni le avtorju samemu ali ožjemu in prepoznavnemu krogu bralcev; literatura pa »zmeraj nastaja za fiktivnega bralca«, se pravi potencialno za vse bralce, njen obseg hoče biti univerzalen, slovstvena folklora in literarjenje pa sta po dometu partikularni. Če bi torej Prešeren napisal nekaj vrstic Juliji v spominsko knjigo, bi literaril; ko je v časopisu objavil Sonetni venec z njenim imenom v akrostihu, je pesnil, ustvarjal literaturo. Literaril je tudi v svojih znanih gostilniških in spotikljivih »apokrifih«. Rokopisno literari tisti, ki sestavlja voščila, piše pisma, priložnostne govore, vpise v razne knjige gostov …; ali pa napise na zvonovih, oltarnih prtih, znamenjih in kapelicah, božjepotnih spominkih, nagrobnikih, spomenikih padlim, za javno življenje pomembnim posameznikom … V tem zapisu navajam le par fragmentov, veliko več je v knjigi, katere odlika je tudi v tem, da je hkrati znanstvena in lepo berljiva. Ob branju boste morda odkrili, da tudi sami že literarite.