Moja pot skozi čas

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 7. avgust 2011 / 06:00

"Moja razmišljanja segajo zelo daleč. Kot mladostnik sem čutil, da sem človek drugega razreda: v šoli, v cerkvi, pastirček in nič drugega," pravi Martin Košir iz Gorič. S šestnajstimi leti je šel v partizane, po vojni je bil politični funkcionar na republiškem in zveznem nivoju, tudi predsednik Skupščine občine Kranj. O njegovem domačem kraju in okolici ter življenju beremo v njegovi knjigi Moja pot skozi čas. Pravi, da je knjiga predvsem poklon domačinom.

Obsežno poglavje ste namenili nekdanji občini Golnik, ustanovljeni leta 1936 s sedežem v Goričah. Danes so to Krajevne skupnosti Golnik, Goriče, Trstenik in Tenetiše. Pišete o odsevu nekega časa s številnimi imeni, statističnimi podatki, živahno obrtjo in trgovino, bolnišnico, društvenim in kulturnim dogajanjem … Ta del sem razumela predvsem kot poklon vsem tistim, ki so v polpretekli zgodovini prispevali v dobrobit krajem pod Zaloško goro.

»Želel sem izpostaviti nekatere ljudi, ki so v polpretekli zgodovini bili zvesti tem krajem in jih razvijali v danih možnostih. Želel sem, da jih ne bi pozabili in da njihova imena ostanejo tudi v zavesti našim zanamcem. Letos mineva 635 let, kar so Goriče prvič omenjene kot vas; bližnji Zalog je bil sicer bolj napreden, je imel več funkcij, vendar so Goriče postopoma rasle z okoliškimi vasmi. Izpostaviti moram tudi Golnik. Sanatorij TBC na Golniku je bil v tistih razmerah in še nekaj let po drugi svetovni vojni pomemben člen v verigi razvoja, predvsem poljedelstva, živinoreje, gozdarstva in obrti. Potrebe sanatorija so vplivale na večji odkup poljščin, povrtnin in drugega blaga, več je bilo povpraševanja po obrtnih storitvah in zato tudi več zaposlitev. Če ne bi bilo sanatorija, se te vasi verjetno ne bi tako hitro razvijale, kot so se. Sorazmerno hitro smo dobili elektriko, vodovod, ustanavljala so se gasilska društva, šole, živahno je bilo kulturno življenje.«

Vam je kaj žal, da Golnik ni naredil še koraka naprej v smeri zdraviliškega turizma glede na naravne danosti, ugodne klimatske pogoje, sodobno bolnišnico?

»O tem sem razmišljal. Pogovarjal sem se tudi z vaščani in pravijo, da se je bolnišnica preveč zaprla vase. Včasih je živela s krajem. Nosilci razvoja, ki jih moram še posebej izpostaviti, so bili primarij dr. Robert Neubauer, primarij dr. Tomaž Furlan ter učiteljica Terezija Kovačič. Bili so avtoriteta in njihova zasluga je, da se je kraj tako dvignil. Kmalu po drugi svetovni vojni pa se je bolnišnica pri nabavah usmerila v večje centre, denimo v Kranj; obrt je na našem območju začela zamirati, odkupa kmetijskih pridelkov je bilo vse manj. Takrat so že bile tovarne z velikimi naročili, občina je začela razpisovati delovna mesta za peke, kolarje, tapetnike … in zagotavljala delovne prostore in stanovanja.«

Med zanimivostmi iz vaših krajev omenjate tudi Španca Joseja Coromino. Kdo je bil ta mož, ki ste mu na pokopališču v Goričah postavili spominsko ploščo?

»Spomnim se ga, tudi osebno sva se spoznala. Z Reke na Hrvaškem je na Golnik prišel na zdravljenje. Bil je španski borec, doma iz okolice Barcelone. Ob koncu državljanske vojne v Španiji je bil izgnan v Francijo, kjer je postal eden od organizatorjev in vodij upora, zato so ga stalno preganjali. Predsednik Tito mu je kot španskemu borcu podelil politični azil v Jugoslaviji. Spomnim se, da so imeli ljudje Joseja zelo radi. Tedaj je imela bolnišnica odprt režim in seznanil se je s številnim vaščani, se udeleževal raznih prireditev. Ob smrti mu je soproga postavila ploščo na pokopališču v Goričah, predstavniki združenja borcev pa smo se po štiridesetih letih odločili, da njegovo spominsko ploščo prestavimo na del pokopališča, ki je rezerviran za pomembne osebnosti kraja.«

S šestnajstimi leti ste odšli v partizane, v peti bataljon Gorenjskega odreda. Bili ste udeleženec pohoda XIV. divizije na Štajersko leta 1944. Leta med drugo svetovno vojno torej opisujete v prvi osebi, sprva s ponosom na partizanstvo, zatem z obžalovanjem, ker desetletja po drugi svetovni vojni narodne sprave ni. Pišete v knjigi: razumeti čas leta 1945 in ga z distanco in razumevanjem po več kot 60. letih ocenjevati, ko skoraj 70 – 80 odstotkov populacije, soočene z grozotami vojne ali aktivno sodelujoče, ni več, je nemogoče …

»V knjigi pišem o tem, kako so se ljudje opredeljevali med vojno in jih ne obtožujem. Spravno dejanje pa se je danes žal res sprevrglo v gonjo proti partizanskemu gibanju in za izničenje vsega, kar se je po drugi svetovni vojni dogajalo, uresničevalo v ekonomiji, socialnem sistemu, komunalni ureditvi …

Partizanom sem se pridružil pri šestnajstih letih in so nam rekli ta mladim, pojdite domov, kaj bomo še vas čuvali. Ampak zavest je bila tako močna, da ni bilo nobene vrnitve več. Komisar Janko Rudolf nas je Gorenjce sprejel na Dolenjskem. Bili smo brez orožja in šele, ko je Italija leta 1943 kapitulirala, smo se dobro oborožili, tedaj sem bil v Tomšičevi brigadi na Dolenjskem. Smo bili videti kot soldatje in ne več kot Gorenjci s klobuki na glavi.

S skupino Tomšičeve brigade sem šel na območje Žirovskega vrha iskat preživele partizane Prešernove brigade. Naš pohod je bil neuspešen. Ko smo se vrnili nazaj v brigado, sem bil ranjen. Leta 1944 sem s skupino XIV. divizije prišel v Solčavo in šel naprej med koroške partizane na območje Mežice, Črne vse do Pliberka, Velikovca, Celovca. Doživel sem bitko pri boroveljskem mostu in sodeloval v njej.

Vojna se ni končala devetega, ampak 15. maja 1945. Tega dne je prišlo do položitve orožja na meji med Slovenijo oziroma nekdanjo Jugoslavijo in Avstrijo. Bitke so se odvijale z vso močjo med silami okupatorja, kolaboranti z vsega Balkana na eni strani in na drugi strani silami enot jugoslovanske armade. Žrtev je bilo veliko na obeh vojskujočih se straneh, pa tudi med civilisti. Danes ocenjevati razmere, kot so bile takrat, je neumno. Nekaj argumentov je vendarle treba poznati, vojna je trajala dolga leta.«

Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja ste kot podsekretar v Zveznem sekretariatu SFRJ za notranje zadeve vodili Službo državne varnosti, leta 1978 ste postali republiški sekretar za ljudsko obrambo. Ostaniva kar v bližini: v letih 1963 do 1967 ste bili predsednik Skupščine občine Kranj. Prvi v Jugoslaviji ste razpisali referendum za samoprispevek. S pomočjo samoprispevka prebivalcev občine Kranj ste zgradili štirinajst osnovnih šol, pet vrtcev, tri prizidke k vzgojno-izobraževalnim objektom. Nekaj težko doumljivega danes …

»V šolah je bila velika stiska, že četrta šolska izmena je bila na vidiku. Hitro rastoča industrija je potrebovala novo delovno silo, kar je pomenilo tudi več družin. Ko smo se srečali s problemom, kako vsem otrokom zagotoviti vrtec in prostor v šoli, nismo vedeli, kako naj ga rešimo. Okrog sebe sem zbral skupino pravnikov, ki so mi svetovali referendum o samoprispevku. Politično pa to ni bilo sprejemljivo zaradi enostrankarskega sistema. Nekateri so mi ugovarjali, da tudi čas ni primeren, da prihaja ekonomska kriza. Navzven sem javno podporo formalno dobil, v resnici pa so bili proti, od sindikatov naprej. V Mavčičah mi je nekdo celo rekel, kaj se grem, da Franc Jožef je to vse sam naredil. Nisem popustil, sem jih pa slišal na svoj račun. Referendum smo uspešno izpeljali brez politične podpore, večina ljudi je bila za in šli smo v razpis. Program smo pripravili taktično, da je vsak kraj nekaj dobil, ali prizidek, ali šolo. Ljudje so prispevali odstotek od osebnega dohodka. Sestal sem se tudi z direktorji tovarn, ki so prispevali po sto dinarjev od vsakega zaposlenega. Pomembno vlogo so odigrali tudi učitelji, profesorji na zboru učiteljev, da so mladim razložili, zakaj je pomemben referendum. Mladi pa so to razložili svojim staršem.«

V knjigi nisem zasledila zapisa o protokolarnem kompleksu Brdo. Zakaj ne?

»Kot predsednik Skupščine občine Kranj dolgo časa nisem bil vabljen na Brdo. Šele ko je Tito vprašal šefa protokola, kje pa je kranjski župan, sem se prvič srečal z njim. Ko so Brdo širili, so me iz izvršnega sveta prišli vprašat, kaj menim o tem, ali bi zemljo od okoliških kmetov odkupili ali jim jo zamenjali. Rekel sem jim, naj kmetje najprej povedo, kaj bi raje imeli in razen pri enem, dveh kmetih je šla zadeva lepo skozi. Za njih je bila Titova politika sprejemljiva. Menim, da so bili tudi odkupi po primerni ceni za tiste čase.«

Osamosvojitvi Slovenije ste namenili zelo malo prostora, še največ ste ga posvetili denacionalizaciji. To me je vendarle nekoliko presenetilo.

»Povsod je človek izključen kot soustvarjalec in je postal le še objekt brez pravic. Menim, da referendum o osamosvojitvi ne bi uspel, če bi ljudje tedaj vedeli, da se bo sistem menjal na način, da bo prvi akt denacionalizacija. Denacionalizacijski upravičenci niso vlagali sredstev v razvoj Kranja, ampak so vzeli denar in šli. Povejte, kdo je razprodal IBI. Začudilo me je, kako enostavno je izginila Planika. Edino Tekstilindus je bil že prej na majavih nogah. Da bi denacionalizacijsko akumulacijo vračali nazaj, v delno reprodukcijo, tega pa ni bilo.«

Kakšnega bralca ste imeli pred seboj, ko ste pisali knjigo?

»Predvsem domačine. Prva javna predstavitev knjige je bila konec junija ob prazniku Krajevnih skupnosti Goriče, Tenetiše in Golnik. Skoraj polovica izvodov od skupaj petstotih je že pošla. Izdajo je finančno podprla Mestna občina Kranj. Poleg zahvale soprogi Avguštini se moram pri pripravi knjige zahvaliti najožjim sodelavcem Ivanu Maliju, Francu Bidovcu, Janezu Petaču, Marjanu Ajdovcu, Bogdanu Žnidarju, Edu Bečanu in Janku Koširju in drugim.«