Letne in koledarske šege

Odlomek iz članka Marije Jerala, objavljen je v zborniku Na robu pojoče ravnine.

Novega leta niso nikoli posebej praznovali. Slovesneje je bilo ob božiču, ko so v mraku hodili s kadilom in poškropili z žegnano vodo hišo, hlev in dvorišče, spekli so potice in obvezni poprtnjak – velik hleb mlečnega belega kruha. Na božič ni smel nihče iti na obisk, pač pa so naslednji dan, na sv. Štefana obvezno plesali vsi mladi, kajti do božiča je bil ples prepovedan zaradi adventa. Od božiča do pepelnične srede se je veliko plesalo, če ne drugje pa v gostilnah ali v kakšni kmečki hiši.

Na pepelnično sredo so vaški fantje vlekli ploh, če se v predpustu ni v vasi poročilo nobeno dekle. Zbrali so se vaški fantje, naredili iz pločevine ploh in na njem kurili. Ploh so vlekli po vasi in se ustavljali po hišah, posebno tam, kjer so bila dekleta, ljudje pa so jim postregli s pijačo.

Za pustni dan so cvrli krofe in skuhali suho meso, vsi pa so se do sitega najedli, ker je bilo meso v postu prepovedano. Meso so lahko jedli šele za veliko noč. Za veliko noč so spekli kolač in potice, skuhali šunko, barvali pirhe, pa tudi hrena ni smelo manjkati. Na veliko soboto popoldne so nesli živila v jerbasih k žegnu v domačo cerkev. Na velikonočni ponedeljek so redno hodili v Crngrob, kjer je bila maša, pred cerkvijo pa je bilo tudi veliko sejmarjev.

Na kresni večer so kurili kres. Popoldne so nabrali praprot, jo razgrnili po sobi misleč, da bo na njej prenočil Janez Krstnik.

Pomemben praznik je tudi vaško žegnanje, ponavadi se praznuje na žegnansko nedeljo v oktobru. Tudi tedaj so napekli potic in cvrli krofe. Šunke pa niso imeli, ker je takrat že pošla. Žegnanje so imenovali semenj in tako ga imenujejo še danes. Ime izvira iz davnih časov, ko so bili na ta dan zmeraj sejmi s stojnicami, kjer so se ljudje oskrbovali z vsem potrebnim, tu so prodajali tudi svoje izdelke.

Na dan pred 1. novembrom je bila razširjena navada delitve kruhkov, ki so jih imenovali »prešce«. Dan pred vsemi svetimi so prihajali zjutraj otroci s Šutne in drugih obrobnih vasi h kmetom v Žabnico in Bitnje ter pod okni začeli prositi: »Prosim, prešce! Prosim, prešce!« Vsak otrok je prejel hlebček, spečen iz domače moke, ga dal v vrečko in odšel k naslednjemu kmetu z isto prošnjo, kjer je spet dobil prešco. Pozneje, proti deveti uri so prihajali otroci celo iz oddaljenejših krajev, celo iz Škofje Loke.

Vsaka kmečka hiša je pripravila te hlebčke, po številu od 100 do 120, iz testa, zamešanega iz 8 litrov vode, kar je bilo približno za 6 velikih hlebov kruha. Ko je prešc pri razdeljevanju zmanjkalo, so kmetje dajali kose krušnih hlebov, jabolka ali kaj drugega, kar so pač imeli pri hiši.

Kdaj je ta navada nastala, ni znano. Menili so, da bodo otroci molili za umrle in so zato delili te hlebčke. Če je prišel kak berač po hlebčke, je ponavadi dejal: »Bog lonaj za uboge verne duše v vicah!« Tudi starejše ženske so včasih prišle po prešce. Nekateri otroci so zbrali toliko prešc, da je lahko družina na Šutni zbrala tudi po dve vreči teh hlebčkov. Posušili so jih in imeli kruh vse do božiča ali celo novega leta.

Kajžarji na Šutni namreč niso imeli svojega žitnega polja in so bili večino leta brez kruha. Običaj je verjetno nastal zato, da bi vaščani Žabnice nagradili otroke kajžarjev, ki so poleti in jeseni delali pri njih na polju, pozimi pa so jim pomagali presti in tkati. Naloga teh otrok pa je bila, da molijo za rajnke. Posebnih delovnih šeg niso poznali. Po končanem delu so se malo poveselili, drugače pa je delo vedno priganjalo in pravega časa za posebnosti ni bilo.