Ko gore zamenjajo morje

Primorska duša osvaja visokogorje iz ljubezni do ljubezni.

Moj dragi, navdušen hribolazec in ljubitelj skal, mi je pred dvema tednoma napovedal vikend napad na visokogorje. Že desetletja je gorenjska metropola moj drugi dom. Moj prvi je na nadmorski višini nič, kjer je kamenje tako normalno kot riba na gradeli, kar je bil tudi eden izmed razlogov, da sem smelo prikimala v potrditev. Plavalna kožica mi je že zdavnaj odpadla, kar za gore ni ravno ključnega pomena, je pa zato pomembna kondicija, čeprav od nje tudi ravno ne pokam. Sicer pa tistih nekaj klancev ne bo ravno odkrivanje tople vode, sem si mislila. Da bo zadeva tekla kot namazana, sem se še priprosila angelskemu zboru, da mi priskrbi vreme z razglednice in čimmanj ljudi na najini poti. No, kar se tiče moje malenkosti, sem postorila vse, da bo moje skakljanje med vršaci en sam užitek. Da se razumemo, pohodniška oprema je bila po predpisih - od gojzarjev do toplih gat.

Turnejo sva začela na Rudnem polju, če slučajno kdo ne ve, je to na Pokljuki, ob za Primorca čisto nemogoči uri. Že vzpon do Studorskega prelaza je nakazoval, da bo ravnine bolj malo. Še dobro, da je bila zgodnja ura, saj sem še napol nezavedna stopala za hrbtom, ki me je spremljal do konca poti. Zdaj mi je tudi jasno, zakaj se v gore podaja še skoraj sredi noči. Ne zaradi vročine, ampak da se vsaj pol poti ne zavedaš, v kakšne klance grizeš. Razlog s trdno podlago, ker mi vročina tako ali tako ne pride do živega. Studorski prelaz, čudovita razgledna točka, kjer počasi že dobivaš občutek, da si med ta pravimi gorami, in kjer naj bi hrup počasi zamenjal mir. A glej jo, grozo, ljudi toliko kot na železniški postaji ob dveh popoldne in še ob kakšni prometni špici hkrati. Halo, angelčki, a se nismo mi nekaj dogovorili?! Od Studorskega prelaza pa čez celo svizčevo deželo pod Toscem do Vodnikovega doma je bil gost enosmerni promet. Ker je v vsaki stvari nekaj dobrega, se je na srečo odvijal v nasprotni smeri od najine. Vodnikov dom, super postojanka, saj je imela na najini turi edina pitno vodo. Najin cilj za prvi dan je bil Dom Valentina Staniča. Čaka te prečenje pod Ržjo pa nato okoli nje pa nato še malce vzpona na direktarco pa še malce drobljenja kamenja do skalce nad Staničevim domom in šele nato spustek do odrešitve. Priznam, da sem si pri zadnjem vzponu, pod oknom v Rži, začela krepko bentiti v brk in se klasično spraševati, kaj mi je tega treba. Pri nas ti po šestih urah hoje po protokolu pripada kakšna bevanda ino sardelca. Ne zavijajte z očmi v stilu, ta pojma nima, kje je, a nekaj moraš najti za sprostitev ventilčkov. Staničev dom, čisto presenečenje. Osebje tako prijazno, da bi jih kar objemal, hrana odlična, sobe prostorne. Očitno so se tudi angelčki zbudili, ker nas je bilo ravno toliko kot v dobrih, starih časih, ko rezervacije še niso bile potrebne. Pa tudi Triglav, ki se je svetil v soncu in nebu brez oblačka, je napadala le peščica ljudi.

Naslednji dan naju je zbudilo jutro, kot na razglednici. Ne, še huje je bilo, saj sva midva v živo nastopala v njej. Ker imam rahlo izkrivljeno kaprico, da me vse, kar je povezano s Triglavom, ne zanima ter se načeloma ne vračam po isti poti, sva se že prejšnji dan odločila, da jo mahneva na Kredarico, čeprav je nekam sumljivo blizu našega očaka. Ja, lažje se diha tudi brez bronhija, če imaš ob sebi razumevajočo osebo. Pot preko Rži je sicer kratka, a te nagradi s prečenjem čez snežišča, malce plezanja in gamsovega pogleda čez strmine. Kredarica, razočaranje. Pa ne zaradi običajne gneče. Ne pozabite, da sem glede tega dogovorjena z višjo silo, ampak zaradi celotne zgodbe. Z lahkoto bi ga lahko poimenovali najvišji hotel v Sloveniji. Pa tudi kakšna zvezdica mu ne bi ušla. V bistvu lahko tik pod najvišjim vrhom dobiš vse, kar si srce poželi. Moram reči, da mi v božansko okolje gora bolj sodi koča v starem stilu samo z ričetom in joto. Pa tudi stranišče na štrbunk je veliko bolj prijazno prebavi. Ker sva dosegla najvišjo točko mojega dometa, naju je čakala samo še pot navzdol. Pri Vodnikovem domu spet obvezno polnjenje bidona z vodo in nato spust preko Velega polja do Voj. Če bi vedela, kaj me čaka, bi raje še enkrat ali pa dvakrat skočila na Kredarico, kot pa se brezupno prebijala skozi gmajno, ki ji nikakor ni bilo videti konca. Na cilju sem ob mrzli pijački prišla do zaključka, da imam vse tako rada, da nikogar ne bi poslala po tej poti navzdol. Ma je blo fino!