Tek kot zdravilo

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Ne delam tega vsak dan, vendar ko me piči, da se olajšam vseh tegob, ki se mi čez dan nakopičijo okoli duše, grem celo teč. Ne upam na kolo, ker moram v promet, in tam nisem rad, če nisem dobre volje.

Nejevoljen sem stal na koncu vasi, tik za policijsko patruljo, ki je z radarjem merila hitrost nasproti vozečih vozil. Stal sem tako blizu, da sem celo slišal pogovor dveh možakarjev in ene ženske v modrem. Večerilo se je in promet ni bil gost. Tisti, ki je imel radarsko pištolo v roki, je dejal, da ga ima na muhi in naj se sodelavka pripravi, da ga ustavi. Skozi našo vas je največja dovoljena hitrost 40 km na uro. Cesta pa je taka, da imaš občutek varnosti tudi pri 90 km na uro. Tam, kjer so merili hitrost, sta dve zapuščeni hiši in se lepa ravnica razpotegne naravnost na radarjevo muhco. Prometnih nesreč na tej cesti še ni bilo, vsaj ne zadnjih dvajset let, odkar pomnim to vas. Moj znanec, skoraj sosed, je bil 'ustreljen' in zavil je desno na postajo. Nazadnje, ko sva se pogovarjala, sva se pogovarjala o Tour de Francu in da je moral on svojo staro specialko prodati, ker je ostal brez službe dva meseca za tem, ko je žena ostala brez službe. Svoj novejši avto je zamenjal za cenejšo staro kripo, ravno toliko dobro, da lahko otroke pelje v šolo. Skratka, zadnje mesece ali slabo leto se bojuje za obstanek. Policist mu je sporočil, da je na odseku sto sedemdesetih metrov nazaj, kjer je omejitev 40 km na uro, vozil 53 km na uro in da ga bo to stalo 300 evrov in tri točke. Če plača v 18 dneh, pa plača polovičko. Človek je prebledel. Jaz sem prebledel. Policist in policistka ob strani nista prebledela, ampak sta lovila naslednjega. Tretji policist pa je pisal kazen. Stopil sem do znanca, ga pozdravil in skušal potolažiti. Ko me je pogledal skozi odprto okno avtomobila, sem opazil solzne oči. Zaklel je tiho in se spraševal, zakaj mu je bilo ŠE tega treba. Počutil se je krivega, ker je vozil prehitro. Potem ko je policist prišel nazaj s kaznijo v roki, ga je znanec vprašal, ali se da kako drugače zmeniti, da sta ostala brez službe on in žena, ter da je 300 evrov trenutno zanj enako kot tri tisoč in več. Odmaknil sem se korak, dva od dogodka in v zraku je obvisela možnost oprostitve, kar bi bilo v tistem trenutku nekaj enkratnega. Namesto tega je policist dejal, da ima vsakdo svoje probleme in da on samo dela tisto, kar mora in je njegova dolžnost. Znanec se je kljub vsemu zahvalil, sprejel kazen in se odpeljal. Če bi v tistem trenutku policist namesto kazni vozniku dal ustno opozorilo, bi razjasnil dan njemu, meni in verjetno tudi sebi. Bil je tak trenutek ... za umret ... in policist je zabil še en žebelj v krsto, v kateri je bil že skoraj pokopan en čuden dan. Če bi policist samo ustno opozoril voznika, bi v trenutku spremenil vse. Postal bi moj heroj tedna, meseca in ne samo tistega večera. Tristo evrov je veliko denarja, 53 km na uro pa na taki cesti ni ubijalska hitrost. Tristo evrov za nekoga brez službe je zares veliko denarja! Potem sem se spravil v tek. Pravijo, da tek vedno pomaga k boljši volji. Z vsakim korakom sem čutil večjo jezo. Nisem bil jezen samo na policista, ampak na ves svet. Tekel sem hitreje in hitreje in ko me je utrujenost že načenjala, sem se ustavil, da bi zatulil tja v noč. Nisem storil tega, a sem vseeno občutil olajšanje. Tek je pognal pulz v galop in adrenalin je prepodil slab dan iz krvi, žil, kosti in pameti. Tek pomaga, sem si pritrdil.

V tistem trenutku so na cesti, kjer je največja dovoljena hitrost 60 km na uro, prileteli črni avtomobili v spremstvu policistov motoristov s hitrostjo "tristo" na uro ali vsaj s še enkrat višjo, kot je maksimalno dovoljena. V enem avtomobilu sta sedela avstrijski in naš predsednik. Zavili so v grad ... njihova hitrost mi je dala vedeti, da zamujajo na pomemben sestanek ... Ob 23. uri zna biti hudičevo pomembno reševanje sveta, da je treba drveti s tako hitrostjo ... in ne biti kaznovan ... ker imaš službo ...

Sesut sem se spet spravil v tek. O pravici na tem svetu ne gre razmišljati, kaj šele razpravljati. Tristo evrov mi ni šlo iz glave, predsednikova drveča kolona mi ni šla iz glave, tako kot tudi ne dejstvo, da sem pretekel deset kilometrov v rekordnem času, ne da bi se tega sploh zavedal. Kako se telo spremeni, ko je pod stresom? Telo ali možgani?

Jasno, da od same utrujenosti spanec ni prišel takoj, ko sem se ulegel v posteljo. Noč je bila dolga. Proti jutru, ko je dan silil skozi rolete, me je zmanjkalo ...