Se agrarnim skupnostim obeta lažje gospodarjenje?

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / sreda, 27. julij 2011 / 06:00

Skupina poslancev predlaga, da bi v agrarnih skupnostih o poslih, ki presegajo redno upravljanje, in o spremembi rabe nepremičnin odločali s soglasjem več kot tri četrtine članov.

Kranj – Skupina dvaintridesetih poslank in poslancev državnega zbora na čelu s prvopodpisanima Marijanom Križmanom (SD) in Borutom Sajovicem (LDS) je v parlamentarni postopek vložila spremembe in dopolnitve zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic, s katerimi naj bi agrarnim skupnostim olajšali gospodarjenje. Po predlaganem zakonu bo za odločanje o poslih, ki presegajo redno upravljanje, in o spremembi rabe nepremičnin dovolj že soglasje treh četrtin članov. Za neznane člane agrarnih skupnosti oz. za člane z neznanim stalnim ali začasnim prebivališčem, za katere ni možno pridobiti podatkov iz uradnih evidenc, bo vsak član agrarne skupnosti lahko predlagal centru za socialno delo postavitev skrbnika za posebni primer, v zapuščinskem postopku pa sodišču postavitev skrbnika za zapuščino. Skrbnik, tako za poseben primer ali za zapuščino, naj bi tako kot drugi člani odločal o vseh lastninskih upravičenjih. Spremembe naj bi upoštevali že pri zapuščinskih postopkih, ki so se začeli do uveljavitve predlaganega zakona.

Premoženje vrnili nekdanjim članom

Ko so v Sloveniji leta 1947 z zakonom ukinili približno tisoč agrarnih skupnosti, je njihovo premoženje prešlo v državno oz. družbeno last. V letu 1994 uveljavljeni zakon je omogočil ponovno vzpostavitev agrarnih skupnosti ter vrnitev njihovega premoženja in pravic. V zakonsko določenem sedemletnem roku se je znova organiziralo okrog 660 agrarnih skupnosti, njeni člani so v postopkih vračanja dobili v solastnino ali skupno lastnino približno 70 tisoč hektarjev zemljišč, od tega pomemben del tudi na Gorenjskem. Premoženje se je vračalo nekdanjim članom agrarne skupnosti, a ker se bili ti v večini že pokojni, je bilo treba speljati dedne postopke, pri tem pa so dediči poleg kmetov postajali tudi nekmetje.

Za pomembne odločitve soglasje vseh

Medtem ko se kmetje pretežno zavzemajo za ohranitev skupnih površin in za zagotavljanje dobrih pogojev za pašo, se med drugimi člani pojavljajo tudi želje in zahteve po delitvi plačil za kmetijske ukrepe, za plačilo najemnine za pašo, za postavitev počitniških hišic … Različni interesi povzročajo težave pri gospodarjenju, saj se solastniki ali skupni lastniki ne morejo dogovoriti o popravilu ograje, o paši ali oddaji površin v najem, o obremenitvi zemljišč, o izdaji soglasij … Oteženo je pridobivanje upravnih dovoljenj, sklepanje različnih pravnih poslov in nastopanje do upravljavcev komunalnih vodov, elektro vodov, cest in druge infrastrukture, ki poteka po zemljiščih agrarnih skupnosti. Po stvarnopravnem zakoniku je namreč za posle rednega upravljanja premoženja agrarne skupnosti treba pridobiti soglasje solastnikov, katerih idealni deleži presegajo polovico njegove vrednosti, za posle, ki presegajo redno upravljanje, pa soglasje vseh solastnikov. Statuti in pravilniki agrarnih skupnosti sicer določajo različne prage soglasja za odločanje in gospodarjenje, vendar pa interna pravila ne morejo biti v nasprotju z zakonom.

Težave so tudi pri dednih postopkih, zlasti v primerih, ko dediči niso znani ali so se odselili in njihovo prebivališče ni znano, potomci pa premoženja svojih prednikov niti ne poznajo. Postopki so zato dolgotrajni, v najbolj skrajnih primerih pa se niso niti začeli.