Orožja ne nosi

V Vojašnici Kranj je pastoralna asistentka Silvestra Sadar. "Duhovna in verska oskrba temeljita izključno na prostovoljni odločitvi pripadnikov Slovenske vojske zanju. Lahko sta spremljevalca vojaku, glas vesti, da vojak ohrani zdravo pamet za osnovne stvari, kot je spoštovanje človekovega dostojanstva v skladu z mednarodnim vojnim in humanitarnim pravom," je dejala Sadarjeva.

Silvestra Sadar je diplomirana teologinja. Delala je v knjižnici Teološke fakultete v Ljubljani, zatem v materinskem domu zavoda Pelikan - Karitas, honorarno je bila kot novinarka sodelavka Televizije Slovenija v verskem programu v oddaji Obzorja duha. »V naključnem pogovoru z enim od vojaških kaplanov sem izvedela, da bodo v Slovenski vojski uvedli pastoralne asistente,« je povedala Silvestra Sadar, ki se je Slovenski vojski pridružila pred skoraj sedmimi leti. »Delo v vojski mi je predstavljalo nov izziv, možnost za novo zaposlitev, novo izkušnjo,« je razložila. Da pa se je sploh lahko pridružila vojski, je morala najprej narediti trimesečno temeljno vojaško usposabljanje v Vipavi. »To je bilo v času, ko sem že bila mama treh majhnih otrok in si lahko mislite, kako močno voljo sem imela, da sem vztrajala na usposabljanju in ga tudi uspešno opravila.«

Sadarjeva je v uniformi, orožja pa ne nosi. »Moja prva naloga je, da sem na razpolago za pogovor vojakom, da se poznamo med seboj, ker potem lažje pridejo k meni in povedo za težave, ki jih imajo. Med nami velja načelo zaupnosti. Sem tudi v poveljnikovi ožji skupini, kjer lahko svetujem s področja etike, morale, religijskih vprašanj. Pouk o etiki in morali v dogovoru s poveljujočimi in sprejemanje nasvetov poteka ob predpostavki, da nič, kar pride od zunaj, ne more škodovati človeku, saj ima vsak svojo pamet in ravna v skladu s svojo vestjo.«

Duhovna oskrba v Slovenski vojski obstaja enajst let. »Vojaški vikariat je moja osnovna enota in je organizacijska enota pri Generalštabu Slovenske vojske, ki ga vodi vojaški vikar dr. Jože Plut. V vojaškem vikariatu je pet katoliških duhovnikov, dva evangeličanska in šest pastoralnih asistentov, od tega smo štiri ženske. Med Vlado Republike Slovenije in Škofovsko konferenco ter med Vlado Republike Slovenije in med Evangeličansko cerkvijo je bil sklenjen sporazum. Podpiramo versko svobodo, vsaka verska skupnost pa sama ureja tovrstne zadeve,« je pojasnila Silvestra Sadar.

Pastoralni asistenti na misijah

Najpomembnejši namen duhovne oskrbe, tudi v drugih vojskah, ne samo slovenski, je spremljanje vojakov, biti z njimi v njihovih težkih trenutkih. »Vojaški poklic je težak, spremlja ga trpljenje, celo smrt, zato imajo vojaki pravico do duhovne oskrbe. Raziskave so pokazale, da je duhovna oskrba dokaj zaželena med pripadniki na misiji, ko so daleč od doma, od svojih domačih. Naši vojaški kaplani odhajajo s pripadniki v Afganistan in v Libanon, na Kosovo in v Bosno pa poleg njih tudi pastoralni asistenti. Vojaški kaplan oziroma pastoralni asistent, ki ne nosi orožja, ima v drugih vojskah na bojišču ob sebi izurjenega strelca, ki mu nudi varnost. Ne gre za prelaganje odgovornosti, gre za to, da smo v samem principu ob vojakih zaradi duhovne oskrbe,« je razložila sogovornica.

Poroke tudi v vojaški kapeli

V Vojašnici Kranj imajo kapelo, v kateri je enkrat na mesec tudi maša, ki jo vodi eden od vojaških duhovnikov. Spoved je možna pred cerkvenimi prazniki. »Pripadnike Slovenske vojske in njihove družinske člane pripravljam na zakramente, če seveda želijo. Tudi nekaj porok in krstov smo že imeli v naši kapeli,« je dejala sogovornica in dodala: »Kar se tiče neverskih dogodkov, pa želimo nekaj prispevati k boljšim medsebojnim odnosom. Nekateri pripadniki so bili že večkrat na misijah, njihova odsotnost lahko vpliva na družinsko življenje. Vojaški vikariat zato pripravlja vikende za družine in pare, ki potekajo v vojaških objektih za dva dni, in tečaje meditacije. Enkrat na leto imamo tudi duhovne vaje.« Sadarjeva ureja tudi matične knjige podeljenih zakramentov (krstno, obhajilno, birmansko, poročno knjigo). »V tem smislu imamo cerkveno upravno samostojnost,« doda. Vikariat pripravlja tudi kulturne dogodke.

V kranjski vojašnici imajo tudi mešani pevski zbor pripadnikov enot v Vojašnici Kranj, ki ga vodi Silvestra Sadar. Nastopajo na postrojih, na prireditvah, vojaških in državnih praznikih. Delujejo dobro leto dni. Sadarjeva pravi, da je hvaležna za podporo poveljujočih tudi pri tej dejavnosti: »Naučili smo se različnih pesmi: nekaj cerkvenih za kakšno mašo, znamo tudi kakšno partizansko, pa popevke, priredbe domoljubnih pesmi, pa pesmi iz slovenske narodne zakladnice … Poleg rednih mesečnih imamo dvakrat na leto tudi mašo za pokojne pripadnike enot Slovenske vojske, na katere povabimo tudi svojce pokojnih. V kapeli stoji spominska tabla z imeni pokojnih pripadnikov.«

Kot še zaključi Silvestra Sadar, je zelo pomembno, da se tako kaplani kot asistenti stalno usposabljajo iz osnovnih vojaških veščin in s strokovnega področja: »Ne predstavljam si, da bi nek duhovnik iz »civilne sfere« le občasno prihajal med vojake, nepripravljen odšel z njimi na nevarna območja in jih obenem dobro razumel. To bi bilo od njega neodgovorno pričakovati.«