Mačja zgodba (3)

Naša dva mucka lepo rasteta. Kar pa ne bi mogla reči za vse mladičke, ki v teh dneh prihajajo na svet. Našli jih bomo v gozdu, ob poteh, v smetnjakih in še kje. Mnogi bodo na koncu z močmi in bodo samo še vzdihnili, ko bodo zagledali človeka. Nekateri se bodo človeka bali. Kar je tudi prav, kajti človek ni nevaren samo svoji vrsti, marveč tudi vsem živim bitjem. Prisvoji si žival, potem pa mu postane nadloga in se je znebi na tisoč in en način. Nekateri jih streljajo, drugi stradajo, tretji brcajo, četrti pa pustijo, da narava opravi svoje. Muce na kmetih še najbolje preživijo, če so le ljudje pravi. Vedno se najde skodelica mleka in kakšna miška, ki teče čez žito. Lani, ko smo iskali mucka po zavetiščih, sem doživela posebne izkušnje. V nekaterih zavetiščih so me zasliševali, kot bi posvojila otroka. Ponekod ga dajo samo, če obljubite, da brez vas ne bo prestopil praga hiše. Meni je vseeno malo čudno peljati muco na povodcu. Skoraj da bi morala ograditi vrt okrog hiše, tako resna je stvar. Povedati sem morala, kaj si mislim o sterilizaciji, kakšen odnos imam do živali in tako naprej. Skoraj še veroizpoved in številko bančnega računa. Poglejmo to življenjsko. Reševanje živali in njihova zaščita kažeta na to, kakšni ljudje smo. Zato spoštujem vse, ki se s tem ukvarjajo in so bolj ali manj prepuščeni svoji iznajdljivosti in dobri volji ljudi. Ponekod primakne svoj delež tudi občina, kar je zelo lepo. Delo je sicer večinoma prostovoljno. Ko enkrat vidite vse tiste slike, na katerih so živali, ki so jih ljudje zavrgli, vas prime sveta jeza in ne bi nobene živali dali nikomur več. Vendar so pravila ponekod res nesmiselna in jaz ne morem podpisati, da muca ne bo šla na cesto, kjer jo bo povozil avto. V mestih je to še drugače in hišne muce so vseeno drugačne kot vaške potepuhinje. Vendar ne vem, ali so zaradi tega tudi na boljšem. Pretiravati ne bi smeli ne v eno, ne v drugo smer. Poskrbeti za živali »ja«, pretiravati s pravili pa je vseeno moj »ne«.