V spomin: Berta Bervar (1921-2011)

Ob koncu meseca maja se je nekaj dni pred svojim 90. rojstnim dnem od nas poslovila dolgoletna profesorica Berta Bervar. Rodila se je slovenskim staršem v hrvaškem Osijeku, od koder so se vsi z bratoma preselili v Maribor. Tam je v letu 1941 tudi maturirala, istega leta pa so okupatorji celotno družino izselili v Čačak. Zaradi svoje marljivosti je v tamkajšnji tovarni papirja napredovala od pomožne pisarniške delavke do glavne blagajničarke, kjer je delala do osvoboditve. Po vrnitvi v Slovenijo se je že v letu 1945 vpisala na takratno juridično fakulteto v Ljubljani, leto zatem pa še na ekonomsko fakulteto, kjer je diplomirala 1950. Najprej se je kot pripravnica zaposlila na Šoli za učenje trgovinske stroke v Ljubljani, potem je bila profesorica na Vajeniški šoli za trgovsko stroko v Kranju, od 1. septembra 1957 pa je do upokojitve poučevala gospodarsko poslovanje in korespondenco na tedanjem Ekonomsko-administrativnem šolskem centru Kranj. Profesorica Bervar je bila poleg takratnega ravnatelja, inž. Ažmana, steber nastajajoče ekonomske šole in soustanoviteljica učiteljskega zbora. Ogromno energije je namenila tudi izobraževanju odraslih in dopisnemu šolanju. Pri delu z dijaki je bila stroga, odločna, a obenem izjemno srčna. Ekonomsko stroko je vedno nadgrajevala, prebirala vso tedaj dostopno literaturo, poučevala je sistematično in posodabljala učne pristope. Njeno strokovnost so prepoznali tudi na republiški ravni, saj je vodila študijske skupine in bila priznana avtorica učbenikov za gospodarsko poslovanje; znotraj šole pa je sodelovala pri pripravi pravilnikov, statutov …

Del svoje plače je vsak mesec poslala očetu in materi, ki sta prejemala nizko pokojnino, svojo humanitarno noto pa je kazala tudi do svojih dijakov. Tistim iz najnižjega družbenega sloja je kupovala obleke, čevlje, knjige, jim sofinancirala zaključne ekskurzije po takratni državi. Na šoli je bila tudi predstavnica Rdečega križa in pobudnica obiskovanja starejših v Domu starejših občanov Preddvor, ki se je začelo v letu 1960. To tradicijo ohranjamo še danes, več kot 50 let pozneje! Takih humantarnih dejanj je zmožen samo človek, ki je sam v življenju izkusil, kaj sta stiska in pomanjkanje.

A vsa njena energija je bila kljub vsemu dodatnemu delu usmerjena v razred. Čutila je, da je šola dejansko vzgoja in izobraževanje. Dijaki se spomnijo, da je v razred vedno nosila posebno knjižico, iz katere jim je pogosto prebirala lepe misli, življenjska spoznanja, saj si je želela oblikovati urejenega, celostnega človeka z občutkom za estetiko in etiko. Takšna je bila tudi sama – vedno urejena, prijazna, odprta. Po upokojitvi se je vrnila v Maribor, a kot pravijo njeni nekdanji sodelavci, niso srečanja z njo nikdar minila brez besed: O, moj Kranj! Gorenjsko, Kranj, predvsem pa dijake in sodelavce je preprosto ljubila – bila je Človek.