Redarji in kolesarji

Obe prizorišči imata vzporedne ulice: Mestni trg v Škofji Loki in Prešernova ulica in Glavni trg v Kranju.

Na prvem sem bil na slovesnosti ob odkritju spominske plošče izjemnemu kmetijskemu strokovnjaku, potujočemu učitelju, tajniku, ravnatelju in predsedniku Kranjske kmetijske družbe, uredniku Kmetovalca ter Kmetijskih in rokodelskih novic ter amaterskemu fotografu Gustavu Pircu (1859–1923) iz znane družine Pirčevih iz Kranja, rojenemu v Škofji Loki. Na drugem mestu pa sem spremljal prenos treh knjig Prešerniane ob slovesnosti pred odprtjem Mestne knjižnice Kranja na Gregorčičevi ulici 1. Na obeh sem poleg pomembnih gostov in gledalcev ter sodelujočih opazil tudi redarje. Držali so se bolj ob strani, čeprav so kolesarji različnih starosti švigali med nastopajočimi in gledalci, kot da bi bilo tekmovanje v premagovanju človeških ovir, ne pa dva izjemna kulturna dogodka. Pa ne le oni, ampak tudi množica staršev z otroškimi vozički, ki se niso prav nič ozirali na to, kaj se dogaja. Naj ponovim, obe prizorišči imata ulice, po katerih je mogoče obiti omenjeno ulico ali trg, na kateri so se namensko zbrali sedanji in bodoči častilci Slovenca, katerega bi morali že najmanj dvajset let poznati v vseh kulturnih in strokovnih krogih po Sloveniji, oziroma sodelujoči v dogodku, ki se ne bo ponovil nekaj desetletij, če ne celo stoletij. Zato bi bilo prav, da bi z redarji ali fizičnimi ovirami poskrbeli, da vozeči se kolesarji ne bi motili prizorišč. Razglašajo jih za ogroženo skupino v prometu, a nikdar ne dodajo, da smo tudi drugi udeleženci v prometu in na slovesnostih pogosto ogroženi zaradi njihovega drznega in nekulturnega ravnanja.

 

Stanislav Jesenovec,

Žabnica