Severnica nad Olimpom

Zelo evropska in moderna zgodba: Finka in Grk se spoznata na spletu in po e-kontaktu si zaželita tudi srečanja v živo; za kraj le-tega izbereta nevtralni teren – Provanso. Srečanje je uspešno, spletna simpatija se zgodi v pravo ljubezen. Taka zgodba je v današnji Evropi povsem mogoča, dejansko najbrž še bolj poredka, primerna bolj za mlade kot za starejše. V našem romanu pa se zgodi ravno slednje: junaka sta 62-letna finska profesorica Aino, po stanu ločenka, in 67-letni grški podjetnik Spiros, vdovec. No, tudi to bi šlo, upokojenci imajo pač več časa in denarja za takšne avanture kot mladi ljudje, ki so največkrat nizko proračunski in vezani na neko službo ali študij. Posebnost naše zgodbe je v njeni erotični dimenziji: junaka sta že več let pred njunim srečanjem sklenila svoje aktivno seksualno življenje; njo je zapustil njen partner, ko je spoznal mlajšo, njega, ki je bil sicer velik potentnež, pravi mediteranski ljubimec, je po njegovem grškem prepričanju »štrafala« boginja Hera – tako da mu je odvzela potenco, kot kako licenco; rad bi še, a ne more. Ona pa si svojega novega moškega spet zaželi in seveda vse skupaj tudi zmore …

Zbližujeta se počasi, v mislih, besedah in dejanjih, torej tudi telesno. »'Ko sem se zbudila, je bila tvoja dlan na mojih prsih, bilo je tako lepo, spokojno in nežno. In nisem se hotela premakniti, dolgo sem uživala v tem dotiku, tako zelo tiho vznemirljivo je bilo zopet čutiti moško roko na sebi,' je spokojno rekla. Stisnil jo je k sebi, z desno roko zdrsnil pod njen beli plašč, začutil pod njim voljno toplo dojko in si jo položil v dlan. Prebujena sla ga je zapeljevala, naj jo stisne, zaokroži s prsti po hribčku, zdrsne čez njegov vrh in ugotovi ogenjček v njem, ga z draženjem poskusi razplamteti do trde erupcije in ga prisili v poželjivost in strast. Toda dlan je obmirovala v zaznavanju, kako se Aino voljno in predano polni v dojko z vznemirjenostjo do prav te zadovoljnosti in zadovoljenosti, ki jo je ponujala mirna dlan. Aino mu je pobožala lice, to je bila zahvala njegovi dlani, in ko ji je roka zdrsnila navzdol, se skrila pod njegov plašč, počasi prepotovala prsi do trebuha in se umirila le malce pod njim, je Spiros začutil nepoznano pretakanje med njima, kot da so se nenadoma odprle skrivne poti, po katerih se njena vznemirjenost tihotapi vanj in njegova prehaja vanjo. Prepustila se je čudovitemu valovanju, se predajala nežnemu erotičnemu kroženju, ki ni terjalo nobenega nadzora, prav nič se ni hotelo razbohotiti v strast, ujeto je bilo v usklajeno uživanje. Vedela je, da se ga sedaj lahko dotakne povsod, počasi je segala globlje pod trebuh, se približala, ga nežno prijela in obdržala, dokler ji ni med razprti nogi mehko položil dlan …«

Samo toliko in nič več, tipična mehka erotika. Za tršo je seveda treba nekaj trdega. Spiros sredi romance zbeži, na kliniko v Beograd, kjer naj bi mu v njegovo visečo napravo vstavili nekakšno hidravliko, ki bi jo po potrebi dvigala. K sreči ga Aino še pravočasno izsledi in povede naprej po počasnejši poti iz mehkejše v tršo erotiko. Tu se najbrž kdo povpraša, zakaj se možati Grk ne posluži modre tabletke. Tega pač noče, ne zaupa ji, boji se tudi stranskih učinkov. Zgodba se nadaljuje in se tudi brez pomoči kemije in seksualne protetike srečno konča. »In Hera je to noč Spirosa za vselej odvezala kazni, Aino se je združena z njim srečala z bogom.« Še dobro, da je avtorica zadnjo besedo zapisala z malo začetnico … Nekaj let pozneje najdemo naša junaka v objemu pod andaluzijskim soncem. Roman je, kot rečeno, zelo evropski, po mojem bi šli dobri prevodi v evropske jezike dobro v promet. Škoda, ker ga najbrž ne more prevesti kar avtorica sama, ki pa bi za začetek lahko poskrbela za dober prevod v finščino, iz katere je prevedla celo vrsto del. Njen je v slovenščini tudi sloviti Arto Paasilinna, bila je sploh njegova prva prevajalka v kak tuj jezik. Jelka Ovaska (rojena 1947) je v letih 1971-1977 na Finskem tudi živela. Diplomirala je iz računalništva in zato ni čudno, da zna tako spretno združevati erotiko v njenih številnih različicah s sodobnimi načini e-komuniciranja. Svojo službeno pot je sklenila kot urednica pri Mladinski knjigi in kot direktorica Cankarjeve založbe. Roman Severnica nad Olimpom je po številnih prevodih, ki veljajo za poustvarjanje, njeno prvo avtorsko delo. Zanj bomo gotovo še slišali, morda tudi na kresni večer 2012, predvsem pa bi si želeli, da bi ga brali tudi drugod po Evropi, v kateri se tako posrečeno dogaja …