Orjaški lokvanj v botaničnem vrtu

V Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani so predstavili viktorijo (Victorio amazonico). Velik list lahko prenese do 75 kilogramov razporejene mase ali otroka do 40 kilogramov. Struktura lista je bila tudi navdih številnim arhitektom.

Orjaški lokvanj - viktorija (Victoria amazonica) je iz porečja Amazonke, v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani pa jim ga je prvič uspelo vzgojiti iz semena. Seme, ki je iz Berlina potovalo v Zagreb, iz Zagreba pa v Ljubljano, so posejali v drugi polovici januarja. Štiri tedne je trajalo, da je vzklilo. »Rastlino je treba čim bolj pustiti pri miru. V rastlinjaku ima zagotovljeno toploto, vlago. Voda ima od 28 do 30 stopinj Celzija,« je povedal direktor Botaničnega vrta dr. Jože Bavcon in nadaljeval: »Prav struktura lista viktorije je bila navdih številnim arhitektom. Ob prihodu v Evropo je bila viktorija tako velika posebnost, da so gradili posebne rastlinjake prav za gojenje te rastline. Še danes pa viktorija velja za atraktivno rastlino v rastlinjakih, ki pritegne oko slehernega obiskovalca.«

V Amazonki je viktorija trajnica, pri nas enoletnica. »Veliki lokvanjevi listi niso samo lepi, ampak tudi nosilni. Velik list namreč lahko prenese do 75 kilogramov razporejene mase ali otroka do 40 kilogramov. Viktorija ima v naravi tolikšne in tudi močne liste, ker je na dnu dovolj hranil, primanjkuje pa kisika, ki ga po do deset metrov dolgih pecljih dovaja do korenin (v rastlinjaku je globina vode precej nižja, približno 75 centimetrov, op. a.). Glede na tolikšen list, je velik tudi cvet, in sicer do štirideset centimetrov. Odpira se zelo zanimivo: prvi večer je bel in zelo diši. Privablja hrošče, ki v njem najdejo hrano. Ob tem se zgornji cvetni listi zaprejo, hrošči ostanejo ujeti v cvetu. Medtem dozorevajo prašniki in hrošči nehote sproste cvetni prah. Naslednji večer se cvetovi odpro, vendar so rožnate barve in ne dišijo. Hrošči odlete do drugega, belega cveta, s seboj pa prenesejo cvetni prah. Ker bi hrošči lahko odleteli na naslednji bel cvet, ki bi bil od iste rastline, le-ta jih ima več, so tisti dan vsi cvetovi rožnati, šele naslednji dan bodo zopet beli. Ni kaj, do podrobnosti izdelan program, ki preprečuje samooprašitev in samooploditev. Nato cvet potone in razvije se seme, ki potem kali na dnu,« je v knjigi Sredozemske in tropske rastline opisal viktorijo dr. Jože Bavcon.

Lokvanj z ogromnimi trni

Dekan Biotehniške fakultete v Ljubljani prof. dr. Mihael Toman je viktorijo opazoval v njenem izvornem okolju v Južni Ameriki. »Rastlina, ki jo imamo v botaničnem vrtu, je res še majčkena v primerjavi s tistimi, ki rastejo v naravnem okolju, kjer listi dosegajo velikost blizu metra in pol, tudi dva metra. Najbolj fascinantno je, da se robovi listov zavihajo in nastane neke vrste čolniček, na katerem se prevažajo domorodna ljudstva. Vse, kar vidite na tej rastlini, te v naravnem okolju resnično prevzame. Raznobarvni cvetovi … Ko se cvet zapre, ga je praktično nemogoče odpreti; morda bi ga lahko razrezali z mačeto, in še to z zelo močnimi udarci. Druga stvar, ki me je presenetila, če si predstavljate ogromna območja, prekrita z velikimi listi, so bila ptičja gnezda z jajci, ponekod tudi z mladiči, ki so gnezdila na listih. Tretje, kar je zelo fascinantno, pa so ogromni trni. Trnast je spodnji del cveta, stebla so trnasta, predvsem pa spodnji del listov. Trni so veliki več kot dva centimetra, temno rjavi, zelo trdi. Največ lepih primerkov, ogromnih rastlin najdemo v porečju Orinoka, njegovih pritokih, stranskih rokavih,« je dejal Toman in dodal, da upa, da bo tudi viktorija v ljubljanskem botaničnem vrtu kdaj zacvetela.