Po romarski poti s kolesom

Pavel Žvelc iz Lahovč je kolesariti začel šele pred enim letom, a je pred dnevi s kolesom že premagal 850 kilometrov dolgo znano romarsko pot Camino de Santiago.

Lahovče – Pavel Žvelc je ljubitelj narave in športa že vse življenje, a do upokojitve za marsikaj ni bilo časa. Že vrsto let sicer veliko hodi po hribih in na leto osvoji vsaj trideset dvatisočakov, zime z letno smučarsko vozovnico aktivno preživlja na Krvavcu, znan pa je tudi kot velik ljubitelj bose hoje in pobudnik vsakoletnega pohoda bosonogih na Šenturško goro. A lani se je odločil, da si kupi še kolo in začne kolesariti.

»Nikoli prej nisem kolesaril, lani pa sem se preprosto odločil, kupil sem si cestno kolo in začel voziti po okoliških krajih, na Šenturško goro, v Kamniško Bistrico, na Črnivec, Jezersko … Že lani sem prekolesaril 1200 kilometrov, ko pa je padla ideja, da bi prekolesarili nekaj velikega, Jakobovo peš pot Camino de Santiago, je bilo treba kar pridno trenirati. V letošnjem letu sem do danes na kolesu tako premagal že več kot 2400 kilometrov,« ponosno pove 63-letni Pavel Žvelc, ki se je sredi maja z društvom Koloman iz Kranja in s skupino šestnajstih kolesarjev, od tega je najmlajši imel 44 let, najstarejša pa 68 let, podal na eno svojih največjih doživetij do sedaj.

Z dvema kombijema so se podali v Francijo in svojo pot s kolesi začeli v vasici Roncesvalles. Vpisali so se v računalnik, vsak je dobil svoj zemljevid in knjižico, kamor so na poti pridno zbirali potrebne žige. Opremili so se vsak s svojo jakobovo školjko, ki je simbol te poti, in se podali na devetdnevno kolesarjenje. »Vsak dan smo prekolesarili od 90 do 130 kilometrov, premagali smo kar 10.800 višinskih metrov. Ves čas smo vozili v skupini in se tako spodbujali med sabo. Intenzivno smo vozili po pet, šest ur na dan, popoldne pa smo si privoščili počitek z ogledi različnih zanimivosti – muzejev, cerkva, samostanov, na koncu so videli tudi katedrale sv. Jakoba in v njej znamenito tisoč kilogramov težko kadilnico … Zvečer smo postavili šotore, ki so nam jih skupaj s prtljago vozili v kombijih, in tako prenočili. Imeli smo zares veliko srečo z vremenom, saj v dveh tednih nismo videli niti kaplje dežja. Le jutra so bila nekoliko hladna. Pot je zelo dobro označena, a vse skupaj ni enostavno, je kar zahtevno, pot je zelo razgibana, ne nazadnje je treba prečiti Pireneje, čeprav sem sam pričakoval še težje vzpone. Pred tem sem namreč le enkrat v kosu prevozil sto kilometrov, tu pa praktično vsak dan. A kot vedno se je izkazalo, da je večina v glavi in tudi še tako dobra fizična pripravljenost ne pomaga, če se na podvig ne pripravimo tudi psihično. Če zdaj gledam za nazaj, mi je bilo od vsega še najtežje spati v šotoru,« se smeje spominja Pavel, ki je skupaj z nekaterimi pot zadnji dan podaljšal še za 97 kilometrov in odkolesaril vse do Atlantika, do kraja, ki so ga nekdaj označili za 'konec sveta'.

Znamenito romarsko pot Camino de Santiago vsak dan prehodi 1200 romarjev iz vsega sveta, vse več pa je tudi kolesarjev. Zanje so urejene in odlično označene vzporedne ceste z malo prometa. Ob križu na cilju vsak romar pusti kamenček, ki ga je s seboj nosil vse od starta, kolesarji pa so razvili običaj, da vsak na cilju zakuri del svoje opreme. Pavel Žvelc je v znak uspešno premagane poti zakuril nogavico in robec, nekateri pa kar čelado, čevlje in druge kose oblačil. »Menda je nekdo pred nekaj meseci zakuril kar celo kolo! Olajšanje na cilju je res veliko in občutek zmagoslavja močan. Vendarle gre za eno večjih življenjskih doživetij. Čeprav sem videl veliko izmučenih romarjev, ki so pot premagali peš, sem si zaželel, da bi jo peš v prihodnje prehodil tudi sam,« še pravi in dodaja, da je v kolesarjenju našel veliko veselje in da bo zagotovo premagal še kakšno dolgo turo. Pred dnevi se je udeležil tudi Maratona Franja, s čimer dokazuje, da za velike športne podvige v življenju nikoli ni prepozno.