"Lajf v Big Applu"

Pred dobrima dvema letoma se je podal v New York, v svetovno fotografsko Meko. V mestu, ki ima več kot osem milijonov ljudi, deluje vsaj 150 tisoč fotografov. Eden izmed njih je tudi Kranjčan Jaka Vinšek. Pogovarjala sva se o fotografiji in "lajfu v Big Applu".

Po letu dni od vašega zadnjega obiska doma ste se spet oglasili v Ljubljani, kjer ste - sicer Kranjčan po rodu - živeli zadnja leta pred odhodom v ZDA …

»Pravzaprav sem prišel zato, ker mi je pretekla viza in sem moral zapustiti državo, da bi si lahko zagotovil novo delovno vizo in si s tem spet podaljšal bivanje v ZDA. Seveda pa je tudi lepo spet priti domov, obiskat najbližje, prijatelje. Mogoče sem prišel tudi po eno deklico …«

Deklico? Kot da bi jih v New Yorku manjkalo?

»No, tam jih nikakor ne manjka. Ampak sporazumevati se z ljubljeno osebo v slovenščini je nekaj čisto drugega. Preprosta beseda v slovenščini mi pomeni mnogo več kot zakomplicirana stavčna struktura v angleščini. Verjetno pa je resnica tudi, da tam ni prave zame. Drugačna kultura in drugačne deklice.«

Kako vas je sploh zaneslo v New York? Ste v eno svetovnih prestolnic umetnosti, mode in zabave, kjer se verjetno tare fotografov, odšli za svojimi fotografskimi sanjami?

»Tujina je bila od nekdaj moja velika želja. Po srednji šoli sem sicer delal za številne slovenske tiskane medije, predvsem pa za Foto agencijo Bobo, za katero sem med drugim fotografiral tudi protokolarne zadeve. Že takrat sem vsaj en mesec na leto preživel na potovanjih po svetu. Mislil sem se preseliti v Avstralijo, potem pa se je bolj po naključju kot ne zgodila Amerika. Prišel sem v stik s foto producentom, pokazala se je priložnost, a je kljub temu trajalo še kakšno leto, da sem leta 2008 res odšel v ZDA. Moja filozofija je »vse ob pravem času«. Vse najboljše stvari tako ali tako pridejo same od sebe v trenutku, ko si na to pripravljen. Ne gre prehitevati. Mislim, da je najbolj zdravo za fotografa, da se počasi dviga in napreduje. In jasno, na tej poti so tako vzponi kot padci.«

O čem ste razmišljali, preden ste odšli v ZDA?

»Tu mi sicer ni šlo slabo. Imel sem svojo firmo, dovolj posla, avto, stanovanje in studio v Ljubljani … Ampak v Sloveniji si v fotografiji zelo omejen predvsem zaradi naše majhnosti. Trg, kakršen je, je premajhen, in tu ni kaj narediti. Slovenske časopise beremo Slovenci, ameriške bere cel svet. Nasprotno sem vedel, da je New York zagotovo največji fotografski trg na svetu, je center vseh revij in klientov, London, Pariz in Milano so mu takoj za petami. Želel sem videti, kakšno je vse to. Če v NY živi osem milijonov ljudi, ni vrag, da se med 150 tisoč fotografi ne bi tudi jaz znašel. V svoj fotografski studio me je povabil Frederic Lagrange, ki je pred tem fotografiral v Ljubljani, kjer me je preizkusil kot asistenta. Ko sem prišel v NY, sem čez dva dni že odšel v Mehiko delat za modno znamko Antrophology.«

Doma ste veliko fotografirali kot reporter, pa vendar vas je vselej najbolj privlačila modna fotografija?

»Vedno so mi bile blizu studijska in komercialna fotografija ter režirane fotografije in portreti glasbenikov, seveda pa sem v zadnjih letih spoznal, da je tudi reportaža del mene. Odkar sem v NY, lahko rečem, da delam vsake pol. Zelo kreativno je recimo fotografirati portrete zanimivih ljudi, ko želimo predstaviti njihov življenjski slog. Take reportaže sem delal za revijo Oprah magazine. Sicer pa je za fotografa dobro, da menja motive, to te naredi bolj inovativnega in ti prinese novo energijo.«

Kako poteka tako fotografiranje?

»Art direktor, dva stilista, fotografi. Ponavadi na projektu dela pet do deset ljudi. Za desetstransko reportažo v reviji je treba premisliti vsak detajl. Fotograf ima enega ali dva asistenta. Kot asistent skrbiš za opremo, vseskozi moraš vedeti, kaj bo šef delal … Asistent pripravi vse do zadnjega pritiska na sprožilec. V mojih letih si lahko le asistent, a imaš ogromno možnosti, da se izkažeš. Seveda pa je tudi za fotografa dobro, če ima kar se da dobrega asistenta.«

Si lahko kdaj privoščite odkloniti posel, češ nimam časa?

»Si. Vedno se dela projektno, pa se zgodi, da se dva med seboj pokrivata. Se je že zgodilo, da sem dobil za dober denar delo za en dan, še isti dan pa se je zgodilo, ko so me vprašali, če imam teden dni časa. Sicer pa sem svobodnjak in sem plačan pri agenciji, ki me najame.«

Mar v ZDA koristi izkušnja tujca in ali se da unovčiti slovenski značaj?

»Najboljša lastnost iz Slovenije, ki jo imajo tu ljudje zelo radi, je, ko zapravljaš njihov denar, da nisi pretirano potrošniški. Vsakič, ko zapravljaš tuj denar, osebo malo boli. Seveda vedno poskušaš najti najboljšo ceno, sam pa imam izkušnje tudi s tem, da je mogoče tudi z malim kaj narediti. Znam improvizirati.«

Vas v NY pogosto obiskujejo Slovenci, ste tam spoznali kakšne sonarodnjake?

»Predvsem spomladi in jeseni imam veliko obiskov. Vsaj dvajset Slovencev sem spoznal, ko so me poiskali v NY. Doma vedno rečejo, kar Vinška poišči. Če imam le čas, sem vedno na voljo. Imam prijatelja Alena, ki v NY živi že pet let, pogledat sem šel tudi v slovensko cerkev, ampak tam so predvsem starejši …«

Srečujete tudi znane ljudi iz sveta filma, glasbe, mode?

»Sem in tja jih lahko srečaš, ko podpisujejo cedeje, knjige, nekateri znani obrazi živijo v moji soseski. Najbolj znana je bila najbrž ameriška televizijska zvezdnica Martha Stewart, za katero smo delali knjigo. Tu pa so tudi zabave. Nekoč me je moj nekdanji sostanovalec Armando, ki je delal za Gotham Awards (to so nekakšni oskarji na področju neodvisnega film), povabil na eno takih zabav, češ pridi, boš videl cel Hollywood. In res so bili tam Bill Murray, Natalie Portman in drugi.«

Kakšni so vaši nadaljnji newyorški načrti?

»Razstava ob dvajsetletnici Slovenije v Washingtonu, na letošnji kolesarski vzdržljivostni preizkušnji RAAM pa bom spremljal Marka Baloha (pogovor je potekal še pred preizkušnjo). Vsaj tri, štiri leta bi rad še ostal v tujini. Mogoče bom šel za leto, dve v Hongkong, kamor se je preselil Frederic, s katerim sem delal na začetku …«

New York, Hongkong, kakšen pa se vam zdi Kranj, ko se na vsake toliko časa vračate?

»Težko ga ocenjujem, ker ne živim tukaj, sem pa malo razočaran, ker je vse tako pusto in prazno. Greš v nedeljo popoldne skozi mesto, ki je kot izumrlo … Je pa res, ko se z avtom pelješ naokrog, je mesto lepše, vsepovsod se zida in obnavlja …«