Mačja zgodba (1)

Našo muco smo dobili v zavetišču. Bila je ena izmed napol mrtvih mačjih mladičkov iz legla, ki so ga našli na smetišču. Suha in prestrašena se je skrivala nekaj dni v omari in skoraj smo že obupali, da nam bo uspelo, da se navadi na nas. Počasi je šlo. Vse leto smo se učili, kakšno je življenje mačk, in v mojo vzgojno glavo nikakor ni šlo dejstvo, da mačke delajo vse po svoje. Psu rečem »fuj« in razume. Mačka me samo pogleda in čaka, če mislim resno. Šele potem gre počasi z mize, kjer je pokušala ostanke zajtrka. Vsak dan je sporočala, da je samo svoja in da bo imela rada tistega, ki bo imel rad njo. Za to so pravi otroci. Eva je postala prava mačja mamica. Muca je bila njena velika želja in vse je naredila zanjo. Še vedno je tako. Lahko jo nosi kot dojenčka, spi v njeni postelji, pleše z njo in jo meri, koliko je zrasla. Muca je Evi pokazala, kako pomembna je zanjo in kako lepo je skrbeti za nekoga. To je za otroka velika odgovornost. Poleg tega je muca snov za neštete pogovore z ljudmi, ki jih pozna, in s tistimi, ki jih šele spoznava. Knjige o mucah so motivacija za spoznavanje črk in mačje zgodbe spodbujajo željo po branju. Muca je dala več, kot smo mislili. Prinesla je igrivost in umirjenost hkrati in postala naš družinski član. No, tega ne berite tisti, ki ne marate živali. To je pač mačja zgodba. Odločili smo se, da bomo dali muco sterilizirat šele po tistem, ko bo enkrat imela mladičke. Tako smo spomladi poslušali arije okrog hiše in muca je po ljubezenskih nočeh spala vse dni. Trebušček je rasel počasi in Eva je skrbno spremljala njeno obnašanje. Skupaj smo brali o tem, kako pridejo mladički, kako bo izbrala prostor in kako bo skrbela za mladičke. Muca je hišna, zato smo pričakovali, da bo skotila mladičke nekje v hiši. Dan preden je skotila, se je Eva pogovarjala z muco. Kaj Tačka, boš imela mladičke? A te že motijo v trebuščku? To boš lepa mačja mamica. A mi jih boš pokazala? In muca je vsakič zamijavkala svoj mijav. Stavim, da je razumela.