Krasni digitalni svet

Invazija z Lune: tretji del serije o Transformerjih je posthumanistični spektakel, ki želi Zemljo spremeniti v temno stran Meseca.

V 26-letni zgodovini franšize transformerjev ta sedaj zaobjema vse od igračk, animiranih filmov, stripov, računalniških igric pa do treh celovečernih filmov v režiji večnega uničevalca svetov Michaela Baya (Armagedon, Pearl Harbor). V Armagedonu so svet pred kometom reševali ljudje, oboroženi s stroji, sedaj v filmu Transformerji: temna stran meseca pa ga rešujejo stroji, ljudje pa so jim bolj ali manj v napoto. Kar pa po svoje predstavlja idealni poligon za Bayevo režijo, ki v vseh svojih filmih stavi na spektakularnost, ki potrebuje človeka predvsem kot opazovalca, ne pa kot akterja.

Tako je tudi v najnovejšem delu Transformerjev, kjer najdemo vse značilnosti Bayevih filmov: mogočni spopad dveh vrst robotov, ki spreminjajo obliko v najrazličnejša prevozna sredstva in orožja, adrenalinski tempo, brzostrelni montažni rezi, bučne eksplozije, 360-stopinjski snemalni koti, počasni posnetki, peklenske dirke avtomobilov, ki sproti mutirajo v robote in spet nazaj, katastrofalno uničenje mest, ki se zdijo postholokavstni kot Luna, imperialistično šovinistična ideologija ameriškega osvajanja in poskus reciklaže zgodovine skozi film. Zadnji del filma je namreč očitna aluzija na 11. september in padec Dvojčkov.

Transformerji so film, ki skuša podoživeti ameriško zgodovino (osvajanje Lune v dobi JFK-ja, padec WTC-ja itd.), hkrati pa podoživlja oziroma kopira tudi samo filmsko zgodovino (Vojna zvezd, Matrica, Vojna svetov, Dune – puščavski planet, Terminator ter seveda Armagedon). To pa je tudi paradoks samega filma: ko se trudi s filmom rešiti zgodovino in človeka, obenem pa človeka v tem digitaliziranem svetu robotov ni več oziroma je nepotreben. Možne so le še spremembe, ki ne spremenijo ničesar. Recimo menjava igralke Megan Fox z Rosie Huntington Whiteley. Komu mar?

Ocena: 2/5