Greste na morje?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. julij 2011 / 06:00

»Meta si ni mogla oddahniti, tako so jo bili prevzeli vtisi lepega razgleda … Pravijo, da se proti jugu vidi Jadransko morje. Bil sem mnogokrat na Blegošu, ali morja nisem nikdar ugledal. Danes se je daleč tam spodaj nekaj kadilo; vzlic temu je dekle trdovratno trdilo, da natančno razločuje modro morje …« Tako Janez (Tavčar) v Cvetju v jeseni, na tistem mestu, kjer opisuje, kako z Meto uživata razgled z vrha Blegoša. Tudi sam sem bil mnogokrat na Blegošu, ali morja nisem nikdar ugledal. S Porezna sem ga videl, pa z višjih Julijcev, s Triglava, Krna … Vprašanje je, ali ga je z Blegoša sploh mogoče videti? Proti jugu zagotovo ne, vmes so Javornik, Nanos, Učka. Proti jugozahodu, kjer je Tržaški zaliv, se po mojem tudi ne vidi, vmes je Trnovski gozd. Ugledati bi ga bilo mogoče edino, če bi se v najlepšem vremenu zazrli proti zahodu, čez Cerkno oziroma levo od Porezna, v tisti smeri ni tako visokih ovir in mogoče bi se videla jadranska obala od Gradeža proti Benetkam?

Kakorkoli, zdaj živimo v dobi, ko morja ne gledamo več le z vrhov gorenjskih gora, ampak ga po avtocesti dosežemo v poldrugi uri, vsekakor prej kot v dveh. V Tavčarjevih časih je tja zahajala le najvišja gospoda (Tavčar sam najbrž ne, je bil prevelik Kranjec in kontinentalec), od navadnih ljudi pa tisti, ki so imeli kak gospodarski opravek v Trstu, ali vojaki, ki so služili v mornarici. Po prvi svetovni vojni je prišla vmes še rapalska meja in pretrgala stare vezi med celinskimi in primorskimi Slovenci. Po drugi vojni, ko smo dobili svojo republiko, v njej pa svoj odmerek morske obale in prosti dostop do odprtega morja, so nastopili drugi časi. Sam sem prvič stopil v morje konec petdesetih, ko smo se s kamionom Alpine, velikim proletarskim kabrioletom znamke Mercedes, peljali na izlet v Crikvenico. Okrog leta 1960 je tovarna zakupila del počitniškega naselja Zlatorog v borovem gozdičku južno od Umaga in v naslednjih letih je naša družina vsako poletje preživela teden dni na istrski obali …

Kaj pa danes? Srečo imamo, da smo v EU in da meje niso več takšna ovira kot še par desetletij nazaj. Denimo, da bi imeli na izbiro samo slovensko obalo, kam bi se deli? Tako pa so nam na voljo vse evropske in svetovne morske destinacije, pogoja sta le čas in denar. V sloviti popotniški založbi Lonely Planet priporočajo »top ten« evropskih krajev »za morski pobeg«. In sicer: Cinque Terre, Italija; Santorini, Grčija; San Sebastian, Španija; Korzika, Francija; Kvarnerski zaliv, Hrvaška; obala Amalfi, Italija; Azurna obala, Francija; Menorca, Španija; Kuronski polotok, Litva; viktorijanska obalna mesta, Anglija. Vam ta imena kaj pomenijo? Ste v katerem od teh obmorskih krajev že bili? Sam sem užil komaj štiri od desetih. Lep spomin imam na grški otok Santorini, pa na planinski izlet na Korziko, kjer smo imeli šotorsko bazo na peščeni obali, s katere nas je avtobus vsak dan odpeljal v notranjost na izhodišče gorske ture; Kvarnerski zaliv je tako rekoč še vedno naš, meni je najbolj znan Krk, nad Azurno obalo smo se pa le peljali, ko smo se vračali z izleta po Provansi … Od drugih šestih desetin bi me pa najbolj zanimale peščene sipine v Litvi. »Ta 98-kilometrski peščeni polotok je čudovita mešanica peščenih sipin (nekatere so visoke tudi do 200 metrov) in gozdov - vonj po pinijah vas bo prijetno zazibal v spanec, medtem ko boste z vaše viseče mreže opazovali Severno morje. Wilhelm von Humboldt je menil, da je obisk Kuronskega polotoka bistveno hranilo za dušo, v to brezčasno čudežno deželo pa je vedno znova premamilo tudi Thomasa Manna …« No, greste?