Očetovo slovo brez vrnitve

Gregor Knavs iz Kranja je med vojno za samostojno Slovenijo izgubil očeta.

Gregor Knavs iz Kranja je danes star 26 let, leta 1991, ko se je Slovenija bojevala za svojo samostojnost, pa jih je imel šest. Takrat je z mamo Natašo in očetom Jankom, ki sta se spoznala na skakalni tekmi v Planici, ter s sestro Barbaro, stanoval v Loškem Potoku. Bili so srečna družina. Do junija leta 1991, ko je moral oče, ki je bil dobro izurjen pripadnik slovenske Teritorialne obrambe in je bil dejavno vključen v obrambo domovine, nekega večera, dva dni pred svojim rojstnim dnevom, na službeno dolžnost. Ni bilo prvič, da je moral zvečer ali ponoči zdoma. Vedno se je vrnil, tokrat pa ga je družina, tudi z darilom za rojstni dan, čakala zaman. Potem so prišli povedat, da je umrl.

»Mama je obnemela, nato pa je strašno zajokala, za njo pa še midva s sestro. Bil sem že toliko star, da sem se vsaj malo zavedal, za kaj gre in da bom moral naprej živeti brez očeta. Danes, ko sem starejši, pa tudi razumem, da morajo za tako veliko dejanje, kot je bila osamosvojitev, ljudje tudi umirati. Žal je bil med njimi moj oče,« pravi ob spominu na čas žalostnega dogodka Gregor Knavs. Očeta so pokopali v Loškem Potoku, mama pa se je z otrokoma preselila v Kranj k svoji mami. Gregor je zrasel v pridnega fanta. Končuje študij na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, od spomladi naprej pa skupaj z življenjsko sopotnico Matejo uživata ob hčerki Neji.

»Seveda je razlika, če imaš v otroštvu oporo v očetu ali ne. Sam ga nisem dolgo imel in ga zaradi zgodnje smrti niti nisem popolnoma spoznal. Nanj me spominjajo fotografije, tudi z menoj v naročju. Vem pa, da je otrok v življenju varnejši in srečnejši, če ima ob sebi tudi očeta,« pove Gregor. Do nekaj let nazaj sta se s sestro redno udeleževala srečanj otrok in svojcev padlih v vojni za Slovenijo, ki so jih prirejali voditelji države. Zadnja leta gre redkeje. Običajno se s sestro dogovorita, da gre enkrat ona, nato pa on.