Pr`šli smo

Na most. Ne, v Most. Tako se namreč imenuje manjše mesto na Češkem, ki je pred dvema letoma gostilo cvet svetovne spačkarije.

Bolj smo se bližali končnemu cilju potovanja, češkemu rudarskemu mestu Most in srečanju spačkarjev, na katerega smo po sistemu »malo naokrog« krenili tisto leto v začetku julija, bolj smo se veselili srečanja z veliko spačkarsko druščino. Iz Nemčije smo končno zapeljali na Češko in na cestah ob reki Labi mimo Teplic, ki jih poznamo po jedrski elektrarni, ki gre sosedom Nemcem kakopak zelo v nos, srečevali vse več »naših«, ljubiteljev starih Citroenov vseh oblik, velikosti in barv. Hupanja, pozdravljanja, žmiganja z lučmi seveda ni manjkalo. Tik preden smo se povzpeli na hribček, na katerem je bil, prepričan sem, največji kamp v zgodovini tega mesta, smo si v nakupovalnem centru še obnovili prehranske zaloge, poklicali smo prijatelje, naj pripravijo prostor za naša dva šotora, in se podali še v zadnji klanec do recepcije. Naše bivališče za naslednjih pet dni je postalo veliko šotorišče na hribu ob hipodromu. V babilonu šotorov smo kar hitro našli teren, ki so ga zakoličili Gorenjci, Primorci, Vrhničani … In v naslednjih dneh sem vsak dan vsaj trikrat razlagal slovenskim spačkarjem, kako je bilo s tistim eksplodiranim motorjem v Ukrajini. Naša zgodba se je namreč hitro razširila med Slovenci in vsak jo je želel slišati iz prve roke … In ko sem parkiral spačka, sem bil prepričan, da ne bo junaka, ki bi me naslednjih pet dni kamorkoli premaknil.