Drevo splošnega znanja

Ob šestdeseti obletnici mature so se nekdanji dijaki Gimnazije Kranj sprehodili po prostorih, kjer so nekoč tudi sami sedeli v šolskih klopeh, pridobivali znanje – in ne nazadnje tudi kakšno ušpičili.

Generacija 1955–1959 Gimnazije Kranj je štela nekaj več kot sedemdeset dijakov, ki so bili razdeljeni v tri razrede. Razrednik razreda A je bil Janez Šeme, razreda B Marija Žagar in razreda C Boris Rupnik. »Bili smo zadnja generacija, ki ni naredila osem gimnazij, temveč smo zaradi reforme šolstva po narejeni sedmi gimnaziji jeseni stopili v četrti letnik višje gimnazije, kar nas je presenetilo,« je pojasnil Matija Nadižar. Z nekdanjo gimnazijko iz paralelke Bredo Arnšek imata na gimnazijske čase lepe spomine, obema pa se je predvsem vtisnilo v spomin dogajanje pri predmetu predvojaške vzgoje. »Mladost je bila norost. Nagajivi dijaki smo profesorju ukradli solzivec in z njim namazali kateder, kar profesorju seveda ni bilo všeč in je takoj, ko je opazil solzivec na katedru, zapustil razred,« nam je zaupala Breda Arnšek, Matija Nadižar pa je dodal: »Obravnavali smo tudi eksploziva in demonstrirali, kako deluje. V prisotnosti profesorja smo zažgali detonator, ki je bil obrnjen v leseno klado. Dijaki smo se v tistem trenutku skrili pod klop, in ko je vrvica dogorela, se je detonator obrnil proti oknu in odneslo ga je naravnosti proti nekdanjemu Kinu Storžič.«

Na šestdeseti obletnici mature se je pred Gimnazijo Kranj zbralo 34 nekdanjih dijakov. Sprejel in pozdravil jih je ravnatelj Franc Rozman, ki jih je po kulturnem programu in pogostitvi popeljal na ogled šole. Nekdanji dijaki so opazili, da se je prostorska ureditev nekoliko spremenila in posodobila, a kot je dejal ravnatelj: učitelj, kreda in tabla so kljub sodobni tehnologiji še vedno in vedno bodo del učnega procesa. »Nekoč smo vstopali skozi drug vhod – tam, kjer danes vstopajo profesorji, ne več dijaki,« je pojasnila Arnškova in nadaljevala: »Hčerka in vnukinja sta tudi nekdanji gimnazijki in po njima opažam, da nivo znanja pada. Mi smo ga pridobili veliko več, kot jim ga nudijo danes.«

Nekdanji kranjski gimnazijci so ohranili medsebojne stike, saj se posamezni razredi srečujejo vsaj enkrat na leto, celotna generacija pa na pet let. »Gimnazija Kranj mi je predstavljala drevo s krošnjo, v kateri je bilo ogromno splošnega znanja. Ko sem jo končal in odšel na fakulteto, se mi je bilo težko soočiti z dejstvom, da ta krošnja ne bo več rasla na vse strani, temveč se bo iz nje izvila le ena veja, ki bo oblikovala strokovno znanje. Sem pa prepričan, da tako kot se je bilo nam pred tolikimi leti težko odločiti za fakulteto in s tem za poklic, se je enako težko odločiti tudi trenutnim generacijam,« je še povedal Matija Nadižar. Po ogledu Gimnazije Kranj so nekdanji sošolci druženje nadaljevali v Hotelu Creina.