Zmagovalna fronta sedme sile

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 26. junij 2011 / 06:00

Slovenske medije lahko brez slabe vesti uvrstimo med zmagovalce vojne za Slovenijo.

Ko se spominjam svojih novinarskih nalog pred in med junijsko osamosvojitveno vojno pred dvajsetimi leti, ne morem skriti zadovoljstva, da ne rečem ponosa. Imel sem srečo, da sem kot odgovorni novinar za notranjo politiko lahko od blizu spremljal odločilne dogodke slovenskega osamosvajanja in okoliščine, v katerih se je rojevala nova država. Ker sem na Kosovu konec osemdesetih let na svoje oči videl (tam sem bil prvič s pokojnim fotoreporterjem Francetom Perdanom in novinarjema Vinetom Beštrom in Cvetom Zaplotnikom, drugič pa z novinarko Danico Zavrl Žlebir in fotoreporterjem Gorazdom Šinikom), kaj se nam lahko zgodi, če se ne bomo čim prej izvili iz jugoslovanskih klešč, sem srčno upal, da nam bo beg uspel brez vojne in žrtev, čeprav je bilo zanj zaradi politike takratne zvezne, predvsem vojaške oblasti malo možnosti. V začetku leta 1991 je prišla v javnost zaupna okrožnica poveljstva jugoslovanske vojske, v kateri so beograjski generali grozili Sloveniji z izrednim stanjem, če ne bo preprečila konfliktov z vojsko in prenehala načrtovati osamosvojitve. Tudi aprilsko srečanje predsednikov predsedstev tedanjih jugoslovanskih republik na Brdu ni prineslo pomiritve. Ker je slovenska skupščina začela razpravljati o osamosvojitvenih zakonih, o novi himni in zastavi in so junija prisegli prvi naborniki Teritorialne obrambe Slovenije, na odprtju predora Karavanke 1. junija 1991 pa poleg tedanjega podpredsednika zvezne vlade Živka Pregla ni bilo pomembnejšega predstavnika iz Beograda, je bilo možnosti za mirno slovo Slovenije od Jugoslavije vedno manj. Prvič je počilo tudi na Hrvaškem. Slovenski mediji, tiskani in elektronski, so z visoko stopnjo aktualnosti, strokovnosti in domoljubnosti poročali o teh dogodkih, jih analizirali in komentirali ter opozarjali, da se nam lahko zgodi tudi najhujše.

Gorenjski glas, za katerega vsebino je bila takrat odgovorna Leopoldina Bogataj, ni capljal za dogodki niti se ni zapiral za gorenjske meje, ampak je imel pred seboj Slovenijo. Bralce smo na razumljiv način obveščali, na kakšno pot stopamo, kakšna tveganja sprejemamo in kakšno izjemno priložnost je takratni čas ponudil državljankam in državljanom Slovenije. Prepričan sem, brez samohvale, da smo to nalogo opravili z odliko. Z uvajanjem demokratičnih sprememb v Sloveniji in z osamosvojitvenimi cilji slovenske politike, še posebej Demosa, smo imeli že kar nekaj izkušenj. Gorenjski glas je izdal prvo številko opozicijskega časopisa Demokracije, česar si takrat v Sloveniji nihče ni upal!

Bil sem med udeleženci na slovesni razglasitvi samostojne Slovenije na Trgu republike in slišal sem hrup vojaškega letala, ki je na ta večer, ko so bile po Milanu Kučanu »dovoljene sanje, naslednji dan pa je bil nov dan«, izzivalno preletelo Ljubljano. Takrat se je vojna že začela. Naslednji dan, 27. junija, bi moral znova v Ljubljano na konferenco za novinarje, vendar sem zaradi cestnih barikad in nevarnosti ostal v Kranju, domačim pa tega nisem povedal. Ko so na televiziji videli od tankov zmečkane avtomobile in med njimi tudi rdečega golfa, so se ustrašili, da je moj … Lahko bi bil, če bi se odločil za pot v Ljubljano. Medtem ko so moji sodelavci Stojan Saje, Matjaž Gregorič, Mojca Peternel, Jure Cigler, Aleš Gorišek, Rajka Pervanje in tudi Gorazd Šinik (kadar ni bil na dogodkih v Ljubljani) poročali s terena, sem večino vojnih dni odhajal na znamenite konference za novinarje v močno varovan Cankarjev dom v Ljubljani. Kadar nisem tvegal vožnje s svojim avtomobilom po stranskih poteh do Ljubljane (glavne ceste so bile zaprte ali je pretila nevarnost zračnega napada), sem se usedel na vlak. O vojni so takrat v Gorenjskem glasu pisali tudi drugi novinarji: Štefan Žargi, danes že pokojna Darinka Sedej, Helena Jelovčan, Marija Volčjak, Danica Zavrl Žlebir, Cveto Zaplotnik (do vpoklica na vojaško dolžnost v Teritorialni obrambi) in Andrej Žalar.

Konference za novinarje, ki jih je v Cankarjevem domu briljantno vodil tedanji republiški sekretar za informiranje Jelko Kacin, bodo zame ostale nepozabne. Poročevalci smo imeli občutek, da smo sredi dogodkov, da smo pomemben del bojujoče se Slovenije in ljudje, ki nam oblast neizmerno zaupa. Trdim, da se vojna ni dobivala samo na bojišču ali v političnih dogovorih, ampak smo bili med zmagovalci tudi slovenski novinarji in tuji dopisniki, ki so takrat zelo naklonjeno pisali o nas in nezaupljivo in enostransko obveščeno tujino obveščali, kaj se v Sloveniji v resnici dogaja. Novinarji smo takrat imeli državljanski pogum in visoko narodno zavest in, vsaj kolikor je meni znano, nihče ni stisnil repa med noge in se skril v varno zavetje tujine. Zato spet poudarjam, da je bila »sedma sila« in z njo tudi Gorenjski glas med zmagovalci vojne za Slovenijo!