Šepetalnica za veter (53)

Zadovoljen s svojo odločitvijo je Sergej stopil skozi vrata in za hip postal na pragu. Bilo je, kot da ga pozdravlja eden tistih zimskih dni, ki je pozabil na nočni mraz in je obsijan s soncem skupaj z odjugo prinesel prvo slutnjo pomladi. Zgodaj še za ta čas, je pomislil Sergej. Ali se ni nadejal snežnega viharja, divjanja narave, drsečega snega z gora, da bi si lahko vsaj skusil grožnjo plazov. A kako bi bilo drugače. Saj je dovolj dolgo izzival nevarnosti, njegov notranji vihar se je pomiril, zazdelo se mu je, da se celo narava nagajivo spogleduje z njegovim preobratom. Vsaj nekaj časa naj ostanem v tem pristanu, si je zaželel. Še prehitro se lahko poruši to krhko sozvočje z življenjem. In Sergej je nemara prvič sprejemal ta mirni tok kot danost, proti kateri se je leta tako brezupno boril. Uporniki brez razloga bijejo pač najhujše bitke, a v resnici hlepijo po počitku v šotoru. Nobenega počitka, stari moj, si je rekel, samo svoji nepopustljivosti izberi ukročenega konja, se je posmehnil samemu sebi, še vedno stoječ na mestu, kot da ga je kljub vsemu strah koraka v neznani smeri. Za hip se je zastrmel v sonce in si z roko zastrl pogled. Ljudje se bolj bojijo svoje svetlobe kot teme, ga je prešinilo. "Človek se nikoli ne naužije dovolj sonca," je zdajci zaslišal ženski glas. Zaslepljen od bleščave, je porabil kar nekaj časa, da je prepoznal Katarino. Kajti tudi njen glas se mu je zdel nenavaden. Ne več tako zvonko pojoč, prej obarvan z zamolklim tonom. Ali pa je zaradi vseh sprememb še zvoke okoli sebe začel sprejemati drugače. Kot veter, ki je nekje v daljavi igral na kamnito piščal. Vendar ni bilo pomembno. Brez pomišljanja je priznal, da je pravzaprav bil namenjen k njej. Teh nekaj dni, ki mu ostanejo do odhoda domov, bi rad preživel z njo. "In Varja?" je vprašala, se ozrla naokoli, kot da bo mlado dekle vsak hip prišlo izza vogala. Zamahnil je z roko. "Verjetno je že na letalu za Moskvo," je rekel. Ne bo ničesar razlagal. Saj ona zna razumeti tudi neizrečeno. Kajti prijela ga je pod roko in ga skorajda potegnila za sabo. "Daj, premakniva se že od tod. Obljubila sem ti, da te peljem na posebno mesto. Niso vsi grobovi samo grobovi. Če nimaš fotoaparata, ti lahko posodim svojega. Zarjaveli železni križi, ki kot prvi telohi kukajo iz snega, bodo lahko govorili več kot tvoje zapisane besede," je hitela razlagati Katja. In sploh je imela rada kraj, kjer je bilo pokopanih nekaj nekdanjih ujetnikov. Samo nekoliko višje od kapelice morata stopiti, pa še pogled na gore bo s tistega mesta čaroben. "Saj je z vsakega mesta," je pripomnil Sergej in hitro stopal ob njej, ki se je poganjala po poti kot mlada srna. Katarina je prikimala, velikokrat je v svoj objektiv ujela gore, igra svetlobe in senc je na kamnitih vzboklinah lahko ustvarjala pravljična bitja, okamnele velikane in zaklete deklice. "Nikar ne misli, da si že odkril vse skrivnosti teh krajev," ga je podražila. "Saj imamo tudi pri nas celo vrsto legend," je pripomnil Sergej in poskušal speljati vodo na svoj mlin. Lahko ji večer za večerom pripoveduje o večnem boju dobrega in zla, servira pravljične rešitve velikih in malih herojev, kajti tudi v vsakdanjem življenju lahko pridejo prav. "Ne," je s smehom odkimala Katarina. "Brskanje po zgodovini je bolj praktično, če že hočeš najti instant recepte za preživetje. Samo bodi pozoren na svetilnike. Ko se jih enkrat naučiš videti, nikoli več ne moreš zatemniti svojih vizij." (se nadaljuje)