Novo znamenje ob obletnici

Ob stavbi letališke policije Brnik bo v četrtek (ob 15. uri) predsednik Danilo Türk odkril novo spominsko znamenje, ki bo spominjalo na dogodke pred dvajsetimi leti.

Zg. Brnik – »Za novo spominsko znamenje smo se odločili zaradi dostojnega poklona in spomina na dogodke pred dvajsetimi leti. Takrat so na letališču življenje izgubile tri osebe, nastala je tudi velika materialna škoda,« pojasnjuje Stanislav Ficko, predsednik gorenjskega dela policijskega veteranskega združenja Sever, ena od organizatorjev in pobudnikov postavitve znamenja (med policijskimi organizacijami je tudi občina Cerklje).

Boji na letališču na Brniku izpred dvajsetih let so javnosti znani, natančni dogodki vse bolj bledijo. Kako se spominjata vojnih časov, sta nam zaupala takratni teritorialec in miličnik: Anton Zvone Rešek je bil v času osamosvojitvene vojne pomočnik poveljnika pokrajinskega štaba TO za zaledje (skrbeli so za oskrbo enot) in Milan Klemenčič, poveljnik posebne enote milice za Gorenjsko.

Na brniškem letališču je bilo eno od žarišč vojne za Slovenijo, kar so miličniki pričakovali in se zato usposabljali že več mesecev pred osamosvojitvijo, letališče so dobro spoznali. »Dan pred odhodom tankov iz vojašnic (26. junija) je zvezna uprava za letalstvo zaprla letališče, vzletno-pristajalno stezo so blokirali,« se prvih napetih trenutkov spominja Klemenčič. Že zvečer se je ekipa miličnikov, ki je bila prej v Ratečah, premaknila na Brnik. Na letališču je bila že prej prisotna obmejna enota milice, okrepljena z rezervisti.

»V ranih jutranjih urah 27. junija me je vpoklical poveljnik, takoj sem s tovornjakom odšel na glavno brniško križišče in ga blokiral,« pa se spominja Rešek. »Naša prva naloga je bila, da Jugoslovanski armadi onemogočimo zvezo s tankisti, ki so bili tako brez povezave z nadrejenimi ves čas vojne,« pojasnjuje Klemenčič. Jutro je bilo nenavadno mirno, naloga Reška in miličnikov pa je bila, da ustavijo vse, ki so želeli na letališče, med njimi tudi delavce. »Nejeverno so me gledali, nekateri tudi jokali. Končno je prevladal razum in so odšli domov,« razlaga teritorialec. Čez dan so v TO formirali posebno skupino za izvajanje aktivnosti ob letališču in vpadnicah vanj, enako tudi miličniki.

Večino časa je bilo strašno mirno, le vsakih nekaj ur so vojaki prižgali hrupne tanke, na kar pa so se prisotni navadili. Ves čas je bilo tudi veliko novinarjev. Sogovornika pa tudi njuni kolegi so bili na Brniku tudi, ko je bilo letališče raketirano. Klemenčič: »Izreden šok. Zavedali smo se, da bo enkrat prišlo do spopada, vendar ne na tako brutalen način. Na tanke smo se v nekaj dneh navadili, potem pa takšna groba vojaška sila.« Takrat so vojaki armade zadeli terenski avtomobil avstrijskih novinarjev, ki se je vžgal, novinarja sta izgubila življenje.

Na letališču so bili v tistem času že zvezni miličniki, ki so z desantom zasedli letalsko bazo. »Že dan po njihovem zavzetju pa sem se z njimi srečal in se pogovarjal o predaji. Neoborožen sem prišel v stavbo, kjer so bili na eni strani nasršeni zvezni miličniki, na drugi strani pa mladi, prestrašeni vojaki. Po pogovorih sem izvedel, da so bili skoraj vsi, razen poveljujočega zveznega miličnika, potisnjeni v vojno, zato smo se lahko o predaji tudi hitro dogovorili,« pravi Anton Zvone Rešek. Vse so odpeljali v center nekdanjega sejma v Kranju.

Po osmih dneh bojev je padla odločitev o premirju in da je treba tanke odpeljati nazaj v vrhniško vojašnico. Umaknili so se v dveh dneh, tudi vmes je bilo napeto. »Strah? Ne, v tistih trenutkih ga ni bilo, le izvajali smo naloge, ki so morale pripeljati do pozitivnega rezultata,« pravi Rešek. So bili ti dnevi kratki ali dolgi? »Prvi dan je hitro minil, naslednji dnevi pa so bili dolgi zaradi negotovosti, napetosti, na srečo ni prišlo do ukaza 'ogenj', saj bi bilo streljanje na tanke absurd. Čakali smo drug na drugega, kazalo pa je, da neposrednega spopada ne bo,« še odgovarja teritorialec.

»Čas je meni in mojim fantom hitro minil,« pa pravi Klemenčič in nadaljuje: »Strahu takrat sicer ni bilo, saj se ta pojavi, ko predvidevaš posledice, nam pa niti razmišljati ni uspelo.« Časa za razmišljanje ni bilo, tudi za spanje ne. Borci za samostojno Slovenijo so spali zgolj dve, tri ure – na noč ali dan. Oba sogovornika se zavedata, da bi bila lahko osamosvojitvena vojna, tudi brniška zgodba, bistveno bolj krvava. Mrtvih je bilo preveč, a je na koncu le zmagal razum in nepotrebnih bojev, kakršni so bili v drugih državah nekdanje Jugoslavije, ni bilo. Tudi zato ne, ker je bila morala vojakov jugoslovanske armade na psu. Po drugi strani pa morala in domovinsko zavedanje miličnikov in teritorialcev na višku. Tudi zato se bodo opisanih dogodkov v četrtek spomnili z znamenjem. Organizatorji srčno vabijo vse Gorenjce, da se jim pridružijo.