Deset milijard smo vrgli v smeti

"V sodobnem svetu ni težko proizvajati, težje je najti delo. So pa ljudje postali izbirčni pri zaposlitvah, marsikdo ne bo več prijel lopate," pravi Jože Mencinger.

Dr. Jože Mencinger je bil prvi gospodarski minister Slovenije in vseskozi zagovornik zmerne rasti slovenskega gospodarstva. Je Gorenjec, Jeseničan, redni profesor na ljubljanski Pravni fakulteti.

Slovenija je bila ob osamosvojitvi in danes v gospodarski krizi. Sta si ti podobni?

»Takratna je bila hujša, padec proizvodnje je bil večji, brezposelnost tudi, vendar so bili časi prijetnejši, saj je bilo vzdušje drugačno.«

Zakaj?

»Marsikaj se je dalo spremeniti. Pričakovanja prebivalcev so bila dobra. Trenutno pa vlada destruktivno vzdušje, vse se skuša diskreditirati in prikazati črno.«

Bi nam šlo bolje ob bolj optimističnem razpoloženju?

»Lahko bi se kaj naredilo, a si Vlada ne upa. Takrat smo bili v Vladi politični amaterji, nismo bili vezani na politiko. Sedaj so politični profesionalci, ki imajo malo izhodov.«

Razlika je, da se je v dveh desetletjih močno povečal dolg države.

»Normalna posledica krize. Javni dolg je največkrat odvisen tudi od starosti države, mlade se še ne uspejo zadolžiti. Dolg Slovenije je sicer posledica padca gospodarske aktivnosti, ko se močno zmanjšajo prihodki od davkov, po drugi strani pa se močno povečajo potrebe po socialnih transferjih. Povečanje zadolžitve v Sloveniji ni nič posebnega, velikost javnega dolga je manjša kot v državah EU. V povprečju je na 65 odstotkih, pri nas naj bi konec leta dosegli 45 odstotkov BDP. Problem se preveč poudarja.«

Prvo krizo je Slovenija delno reševala z inflacijo, danes to zaradi evra ne gre.

»Drži, hkrati pa moramo vedeti, da so bile tudi takrat pristojnosti slovenske vlade precej omejene. Eden od ciljev leta 1990 je bil, da si povečamo pristojnosti na račun federacije. Govorili smo o asimetrični federaciji, pozneje samostojnosti. Gospodarski del Vlade je imel v takratni negotovosti dve nalogi: preživeti znotraj Jugoslavije in se hkrati pripraviti na osamosvojitev.«

Vseeno pa ste imeli vzvode moči v svojih rokah. Kaj bi danes naredili kot gospodarski minister?

»Prav veliko jih nismo imeli, več smo si jih vzeli. Danes pa je vlada precej nemočna, saj imamo ureditev, v kateri ni razmejitve med ekonomsko politiko in gospodarskim sistemom. Parlament naj odloča o slednjem, vlada pa o ekonomski politiki. Zdaj pa v parlamentu odločajo na primer, da mora Dars poplačati podizvajalce. To je absurd, saj poslanci ne odgovarjajo za svoje odločitve.«

So menedžerski odkupi podjetij v Sloveniji sesuli banke?

»Najprej, banke niso sesute. Menedžerski odkupi pa so pripomogli k njihovim problemom. Med letoma 2005 in 2008 smo imeli nekakšna hazarderska leta, ko so vsi verjeli, da so normalni donosi v gospodarstvu 30-odstotni. Prebivalci so z varčevanja v depozitih prešli na špekuliranje – nakupe vrednostnih papirjev. Nikomur ni bilo mogoče dopovedati, da se s prekladanjem papirjev ne da ustvarjati bogastva. V letih od 2005 do 2008 smo tudi povsem pokvarili prej normalen razvoj Slovenije.«

Ta pa je?

»Približno štiriodstotna gospodarska rast. Tolikšno moremo financirati iz lastnih prihrankov, višjo pa le z zadolževanjem. Takratna sedemodstotna gospodarska rast je bila pravzaprav le rast gradbeništva in finančnega sektorja. Zaradi tega sta nastala balona, ki sta v krizi počila.«

Gre lahko pri teh dveh sektorjih še nižje, še slabše?

»Lahko. Kaj se je zgodilo? Banke so se zadolževale v tujini, da so financirale želje Slovencev po špekuliranju. Neto zadolženost Slovenije se je z nič v letu 2005 v štirih letih povzpela na deset milijard evrov. To sicer ne pomeni, da bi se brez tega krizi izognili, saj so jo povzročile velike države. Bilo bi pa bistveno bolje, če ne bi teh deset milijard vrgli v smeti.«

Poglejmo konkreten primer. Če se nekdanji menedžerji ne bi lotili odkupa Merkurja, celotna Gorenjska ne bi bila v hudi izgubi.

»Se strinjam. Odkupa so se lotili s tujim denarjem. Premoženje Merkurja naj bi raslo, a je s krizo padlo. Dolgovi pa so ostali. Za vsemi takšnimi odkupi je ista zgodba: virtualno napihovanje premoženja s krediti. Ko se vrednost vrne na realno raven, novim lastnikom ostanejo dolgovi. Enako velja za banke, ki so dajale kredite. Največkrat sploh ne gre za kriminal, ampak za pohlep in kratkovidnost. A tudi pri nakupih delnic na kredit je tisti, ki jih je prodal, zaslužil, na drugi strani so številni izgubili. Tako kot v igralnici.«

Zakaj tega niso sprevideli v politiki. Minister Matej Lahovnik je (re)financiranje menedžerskih kreditov prepovedal kasneje.

»In s tem naredil še večjo škodo, saj bi morale banke te kredite same počasi sanirati. Probleme bi morali reševati drugače. Na začetku krize sem predlagal državno skrbništvo nad finančnimi holdingi, čeprav ni jasno, ali je država za to sposobna. Treba je tudi vedeti, da je za zdravljenje potreben čas. Vsaj desetletje bo na primer trajalo, da bomo sanirali razmerje med depoziti in krediti v bankah. Radikalni premiki le škodujejo.«

Kdaj lahko pričakujemo, da bo Slovenija znova zdravo rasla?

»Na štiriodstotno rast se bomo težko vrnili, saj razvitejše države nimajo tako visokih rasti. Prej smo rasli tudi zaradi spremembe sistema, sedaj se je ta učinek izpel.«

Pa vendar naj bi napredovali hitreje kot države EU?

»Za zdaj z zamudo sledimo Nemčiji. Naročila v industriji so visoka, vračajo se na predkrizno raven, izvozu gre podobno dobro. Težava je, da te dejavnosti predstavljajo vedno manjši del BDP, vse več je storitev.«

Kaj so naredili Gorenjci, da bi se bolje razvijali v dveh desetletjih?

»Struktura industrije na Gorenjskem je bila morda problematična, morda je regija preblizu Ljubljane, dostikrat pa kaj nastane tudi naključno. V Novem mestu sta Krka in Revoz bolj ko ne naključno, drugje je kaj tudi naključno propadlo. Na Jesenicah stare železarne ne moremo primerjati s sedanjimi ostanki, vendar je Acroni le pričakal dobre čase, saj so preveč jeklarstva po Evropi prehitro zaprli. Ko se je povečalo povpraševanje, pa so bili oni še na trgu. Na ta nihanja se moramo navaditi.«

Pa menite, da bi lahko Gorenjci stavili le na turizem?

»Ne. Verjamem, da moramo imeti nekaj industrije in kmetijstva. Nikoli ne bi stavil le na eno dejavnost.«

Bomo ob 30-letnici Slovenje še govorili o krizi?

»Težko vprašanje. Kaj bo leta 2021, ne vem. Morda pa je kriza normalno stanje, ki se ga je treba navaditi. Res je, da je svet zasvojen z gospodarsko rastjo, čeprav smo stagnacije v svetovni zgodovini imeli dlje kot rast.«

Vendar smo se je v Sloveniji navadili?

»Seveda, saj smo imeli kar lep razvoj. Posebno starejša generacija je lahko od druge svetovne vojne naprej vedno govorila o svetli prihodnosti, skoraj vse se je spreminjalo na bolje, mlajša generacija pa ni doživela živilskih kart niti drugih omejitev. V sodobnem svetu sicer ni težko proizvajati, težje je najti delo. So pa ljudje postali izbirčni pri zaposlitvah, marsikdo ne bo več prijel lopate.«

To pomeni, da živimo bolje.

»Da. Objektivno živimo bolje. Sicer je revščina relativna: revnega se počutiš, če imajo drugi več. Občutek, da nam gre slabo, je povezan s tem: po drugi vojni smo jedli le krompir in nihče se ni veliko pritoževal (smeh).«