Jugoslovansko zastavo zamenjali s slovensko

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 24. junij 2011 / 06:00

Folklorna skupina Sava je natanko pred dvajsetimi leti gostovala na dveh mednarodnih folklornih festivalih v Kanadi. Kako so iz tujine doživljali razglasitev samostojne države in vojne za Slovenijo?

Skupino petdesetih folkloristov je vodil Zvonko Gantar, na gostovanje jih je spremljala tudi novinarka Gorenjskega glasa Lea Mencinger. Odpotovali so 22. junija 1991, gostovanje je bilo dogovorjeno že domala leto dni prej. Gantar se spominja, kako prešerno je bilo vzdušje na letalu, ki jih je popeljalo prek oceana, kako zardeli sta bili stevardesi ob zvokih muzikantov, kako so celo zaplesali, kako je donel aplavz polnega letala ob njihovi predstavi in kako je tudi pilot izstopil iz kabine in zaploskal veselemu razpoloženju.

»Na festivalih v Kanadi smo zastopali Jugoslavijo, plesali naj bi plese raznolike folklorne dediščine Jugoslavije, na uvodni paradi smo se med številnimi tujimi skupinami predstavljali pod jugoslovansko zastavo. Četrti dan pa nam je slovenski izseljenec Janez Žargi sporočil, da je v Sloveniji vojna,« pove Zvonko Gantar. »Daleč od domovine nas je obhajala zaskrbljenost. Nismo mogli vzpostaviti zvez, prek CNN smo iz Slovenije dobivali le slike bombardiranja, tankov, lasje so nam šli pokonci … Že pred odhodom sem vedel, da bo 25. junija razglašena samostojnost Slovenije, in sem se takrat posvetoval s takratnim ministrom Petrom Vencljem iz Kranja. V Kanadi pa smo nato zelo hitro sprejeli odločitev, da gostovanje nadaljujemo (nekateri so namreč zahtevali takojšnjo vrnitev) in da se predstavljamo kot Slovenija in ne več kot Jugoslavija. To smo s pomočjo izseljenca Žargija predstavili organizatorju in takoj so nam izdelali napis Slovenia. Pospravili smo bunjevske in glamočke noše, zapakirali jugoslovansko zastavo in odtlej predstavljali le še slovenske plese. Kjerkoli smo se pojavljali, nas je z aplavzi pozdravljala številna publika, vsi so vedeli, kaj se dogaja v naši domovini, sočustvovali so z nami in nam želeli pomagati. Do ureditve razmer so nas bili pripravljeni obdržati v Kanadi.«

Olajšanje je nastopilo, ko so dobili stik z domovino in svojci, o vrnitvi pa se je Zvonko Gantar pogovarjal s takratnim direktorjem Save Janezom Bohoričem. Ta jim je v stikih z beograjskim predstavništvom zagotavljal, da se lahko varno vrnejo prek Beograda, glede česar so bili sprva v dvomih. Ko so se vračali domov, v letalu ni bilo več glasbe in plesa, vladala je zaskrbljenost. A so prek Beograda in Zagreba, od tam pa z avtobusom, ki se je na obrobnih cestah skozi dolenjske gozdove še pokvaril, naposled le srečno vrnili domov.

Šele pozneje so dojeli, v kakšnih razmerah so opravljali svoje poslanstvo, pove Gantar. Ko ga obiščemo v garderobnih prostorih savske folklore, mi pokaže odložene jugoslovanske kostume in zastavo. Od takrat skupina ni več plesala jugoslovanskih plesov, le še slovenske. Kako Zvonko Gantar, ki pri Folklorni skupini Sava deluje od leta 1966 in še vedno sodeluje pri njenem delu (vodi pa jo njegov sin), razmišlja o današnji Sloveniji? »Nisem zadovoljen. Sramotno je zlasti to, kako se ravna z delavci,« odgovarja Gantar. »Ni mi sicer žal za časi nekdanje Jugoslavije, obžalujem pa, da so se v primerjavi s tistimi časi na slabše spremenile razmere za delovanje folklornih skupin. Te se morajo bolj boriti za svoj obstoj, manj je razumevanja in denarja za gostovanja, kakršna smo prirejali v prejšnjih desetletjih.«