Kresna noč 2011

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. junij 2011 / 06:00

Kakšna je razlika med kresno nočjo v letih 1991 in 2011? Nenavadno vprašanje, priznam. Moj odgovor pa je takle: o kresni noči 1991 je bilo vse odprto, v političnem in siceršnjem ozračju v Sloveniji in med Slovenci je prevladovalo pozitivno vzdušje pričakovanja, pomešano z negotovostjo pred napovedano razglasitvijo samostojne in neodvisne države. Pogumno pričakovanje je bilo seveda močnejše od negotovosti in strahu. In tisto, kar se je zgodilo v dneh po kresu, je bilo tako veličastno, da sem v nekem tedanjem zapisu dogajanje pripisal kar – čaru kresne noči. Zdelo se mi je namreč naravnost neverjetno, da bi bilo rojstvo države in vojna, ki mu je sledila, le rezultat prizadevanj nekaterih posameznikov in kolektivov pa ugodnega mednarodnega položaja in podobnih reči. Kar smo dobili, je bilo nekaj več, presegalo je človeške moči, vredno je bilo sna kresne noči.

Kako pa se počutimo pred kresno nočjo 2011, ki bo prihodnji teden v noči s četrtka na petek? Težko rečem, a zdi se mi, da vlada v državi, ki se je rodila pred dvajsetimi leti, precejšnje malodušje, vzdušje je pretežno negativno. Pa ne le zaradi vladne krize, bolj zaradi negativnih dogajanj, ki smo jim priča v zadnjih letih. Nemo opazujemo, kako propadajo cela podjetja, kako na očeh javnosti ropajo poslovne sisteme, kako v tem brezsramnem početju sodelujejo tudi nekateri zaslužni osamosvojitelji izpred dvajsetih let. Mnogi posamezniki in cele skupine državljanov so zaradi izgube dela, slabšega zaslužka, ne(z)možnosti nove zaposlitve in siceršnje negotovosti na tem, da bi za rešitev teh zelo stvarnih težav potrebovali pomoč čudežnih kresnih sil – od zemeljskih se namreč pomoči ne nadejajo več.

Včasih so verjeli, da je mogoče v kresni noči najti zaklad. »Na Gorenjskem menijo, da leži zaklad navadno v bližini drevesa, v katerega je kdaj udarila strela. Zaklad je mogoče odkopati, da le pridno koplješ in da ne daš niti enega glasu od sebe … Še laže pa prideš na kresno noč do zaklada, če si omisliš zelene žabe bedro, tri zrna blagoslovljene soli in dlako devetih mačk. S tem v žepu pojdi na kak hribček in kmalu boš zagledal zeleno lučico. Hiti proti njej, in ko pritečeš do nje, bo sama od sebe ugasnila. Ti pa neutegoma začni kopati in boš odkopal zaklad …« Ne, to ni moj kresni recept. Prebral sem ga v Prazničnem letu Slovencev, kapitalni narodopisni knjigi nekdanjega kranjskega profesorja Nika Kureta. Zdaj pa si predstavljajte, kako se na večer pred bližnjo kresno nočjo nekje na Gorenjskem, denimo pri cerkvi sv. Janeza Krstnika ob Bohinjskem jezeru, sestane tajna druščina, oborožena z žabjim bedrom, dlako devetih mačk (okrtačenih, ko so se golile) in tremi zrni soli. Slednja jim najprej blagoslovi sam nadškof ljubljanski, ko se dodobra zmrači, pa se kresna ekipa, ki jo sestavljajo predsednik vlade, njegov finančni minister, guverner Banke Slovenije in uprava Gorenjske banke – ker se vsa reč pač godi na njenem matičnem ozemlju – poda na bližnji hribček in opreza, kje se bo prižgala zelena lučica …

Ja, saj vem, da v take zgodbe ne verjamete. Pa je škoda, tudi sanje imajo svojo vrednost. Se še spominjate besed, ki jih je 25. junija 1991 ob razglasitvi rojstva nove države na Trgu republike v Ljubljani izrekel predsednik Milan Kučan: »Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.« Sanje so nam kljub vsemu še vedno dovoljene, teh si ne pustimo vzeti. Težave, ki jih prinese nov dan, pa bomo že nekako premagali, še zmeraj smo jih, z zakladom ali brez njega.