Ziljani so štehvali

Nihče natančno ne ve, kdaj so začeli v Ziljski dolini/Gailtal v zahodnem delu Koroške pod goro Dobrač/Dobratsch, med Šmohorjem/Hermagorjem in Podkloštrom/Arnoldstein, prirejati konjeniško igro »štehvanje« in kje je njena domovina. Pravijo, da so jo Ziljani videli v Furlaniji, kamor so veliko furali, in ji z rejem pod lipo dodali slovenski značaj. V ziljskih vaseh se je ohranilo štehvanje do danes. Ponekod še poteka izvirno slovensko ali dvojezično, marsikje pa le še nemško. Prireditev nima več le zgodovinskega ali narodopisnega pomena, ampak postaja vedno bolj tudi turistična zanimivost.

Najbolj znano in najbolj obiskovano je štehvanje v Ziljski Bistrici/Feistritz an der Gail. Neporočeni vaški fantje, združeni v fantovski »korti«, ga vsako leto organizirajo na binkoštni ponedeljek. Pa ne samo enega, ampak dva: prvega v zgornji Bistrici pred gostilno Stara pošta, ki sta jo v razpadajočem stanju kupila in obnovila zavedna Slovenca Pepca in Ludvik Druml, in drugega v spodnjem delu vasi.

Letošnje bistriško štehvanje je bilo v ponedeljek, 13. junija. Najprej je bila maša v cerkvi sv. Martina nad vasjo, med katero je župnik Stanko Trap blagoslovil nekaj poličev vina, ki so ga fantje po maši popili, nato pa odšli domov po svoje konjiče, večinoma kobile noriške pasme. Ko se je bližala druga ura popoldne, so sredi ceste pred Staro pošto, ob kateri se je trlo ljudi, postavili tri metre visok kol, šteben imenovan, na katerega so nataknili z leskovimi šibami povezan lesen sodček. Potem se je začelo zares. Fantje so na neosedlanih konjih po ozkem prehodu med radovednimi obiskovalci, ki so se gnetli na obeh straneh ceste, dirjali mimo stebra in z železno palico, ki ji pravijo štehvar ali kuleč, udarjali po sodu. Štirikrat ali petkrat so se morali jezdeci zapoditi mimo sodčka in tolči po njem, da se je sesul. Dela za štehvarje s tem še ni bilo konec. Jezdeci so morali znova dirjati po štehvarski stezi in na kuleč natakniti leskove obroče, ki jim jih je spretno nastavljal in odmikal vodja štehvanja. Po nekaj poskusih jim je to uspelo. Ostala je le še tekma za štehvarski zmagovalni venček. Dvakrat ali trikrat so se fantje zapodili po stezi in skušali natakniti venček, ki ga jim je štehvarski starešina spretno odmikal, nato pa ga je namenil tistemu, katerega so v barvito ziljsko narodno nošo oblečena dekleta razglasila za zmagovalca. Ta pa ni vedno tisti, ki je najbolj učinkovito bil po sodu, ampak je običajno fant, ki je na dekleta napravil najboljši vtis. Vriskajoč, z dvignjenimi rokami in venčkom je jezdil med množico, nato pa je imel čast, da je pod lipo skupaj s »štehvarsko dečvo« prvi zaplesal praznični rej. Nato pa so dekleta in fantje skupaj zapeli znamenito pesem, ki se začenja z besedami Buoh nan dej te duober čes, ta prvi trej začele smo…

V sosednjem Zahomcu/Achomitz bodo štehvanje organizirali avgusta.