Mladiću dvakrat zrl v oči

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: GG Plus / sobota, 18. junij 2011 / 06:00

Upokojeni vojaški obveščevalec Maksimiljan Fojkar iz Škofje Loke se spominja dveh neprijetnih srečanj z Ratkom Mladićem, ki mu v Haagu sodijo zaradi vojnih zločinov v BiH in genocida v Srebrenici.

Ko je 69-letni srbski general Ratko Mladić v začetku junija po skoraj šestnajstih letih skrivanja vendarle stopil pred sodnike v Haagu, kjer mu sodijo zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti med vojno v BiH ter genocida v Srebrenici, kjer je bilo leta 1995 ubitih več kot osem tisoč Bošnjakov, je po prebrani obtožnici izjavil, da gre za »gnusne obtožbe«, za katere ni še nikoli slišal. »Zagotovo je vedel za vse te zločine, saj je bil Mladić tip poveljnika, ki je moral odobriti vsako stvar. Čeprav gre za visoko izobraženega vojaka, je te velike vojne zločine izvajal, ker je po naravi manijak. Ko takemu človeku izročiš v roke oblast, se počuti kot mali bog, kot gospodar življenja in smrti. Na koncu pa se je skril kot strahopetna miš,« razmišlja 68-letni Škofjeločan Maksimiljan Fojkar, upokojeni obveščevalec Jugoslovanske ljudske armade, ki se je v svoji vojaški karieri dvakrat iz oči v oči srečal z Mladićem. »Mladić je bil 'drilovsko' vzgojen tip starešine, ki je v JLA maltretiral vse podrejene, po drugi strani pa se je prilizoval nadrejenim, od katerih je bila odvisna njegova kariera. Zato je tudi tako hitro napredoval,« Fojkar še opisuje zaprtega srbskega generala.

Fojkar je leta 1959 končal vojaško šolo v Šentvidu. »Naredil sem šolo za radiotelegrafista in v dobrih treh desetletjih dela v vojski sem radiotelegrafije naučil veliko vojakov. Med drugim so me premestili tudi v Kumanovo, kjer sem leta 1971 formiral prvo radijsko izvidniško enoto v Makedoniji, v kateri so delovali samo preverjeni vojaki z najmanj srednjo šolo. Mladića sem prvič srečal leta 1975. V njegovo vojašnico sem na podlagi pisnega povelja komandanta divizije pripeljal sedem rekrutov, ki niso bili kos zahtevnim specialnim nalogam radijskega izvidnika, da jih predam v pehotni bataljon, ki mu je poveljeval tedaj major Mladić. Kaj mi bodo ti vojaki, se je zelo nesramno obrnil proti meni. Njegov odnos do podrejenih vojakov in starešin je bil vedno tak. Odgovoril sem mu, da mora pač izpolniti povelje in vojake sprejeti. Odgovoril mi je, da ga nič ne briga, in je odšel. Mladim vojakom sem tedaj glasno naročil, naj počakajo na mestu, saj bo moral Mladič kot komandant bataljona izvršiti povelje komandanta divizije. Prvemu vojaku sem predal vse dokumente in odšel. Spomnim se, da so se vsi prisotni Mladićevi vojaki temu dogodku smejali. A kot sem kasneje preveril, je Mladić vojake normalno sprejel v svojo enoto,« pripoveduje Fojkar.

Drugič sta se srečala nekaj let kasneje, ko so Fojkarja s terena premestili v mirnejšo enoto – v bataljon za zveze v štabu. »Na neki vaji sem sedel v komandnem vozilu in čakal, da začnem pripravljati komandno mesto za komandanta bataljona. Z menoj sta bila še dva vojaka. Kar naenkrat se pred nami pojavi Mladić. Tedaj je že bil podpolkovnik in je delal v operativno izobraževalnem centru v Skopju. Ko me je zagledal, je reagiral kot pobesnel bik, ko zagleda rdečo cunjo, pa čeprav je od najinega prvega srečanja minilo štiri, pet let. A se ga nisem ustrašil, z njim sem se pogovarjal, kakor se je on z menoj. Ko je videl, da mi nič ne more, je odšel naprej,« se spominja sogovornik.

Fojkar se je v jugoslovanski vojski upokojil 1. julija 1991. Povsem nasprotno od leto starejšega Mladića, ki je v prvi polovici devetdesetih let postal eden najbolj iskanih vojnih zločincev na območju nekdanje Jugoslavije. »Do zadnjega dne sem delal v vojaški obveščevalni službi v Makedoniji in vse več je bilo signalov, še zlasti pa po 14. izrednem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije, ki so ga zapustili slovenski delegati, da se v Jugoslaviji dogaja nekaj napačnega. Tiste dni sem pozorno spremljal številne medije, celo Gorenjski glas je tedaj s tridnevno zamudo prihajal v Makedonijo in me pozitivno obveščal, kaj se dogaja v Sloveniji. Tako sem se odločil, da se upokojim takoj, ko bo možno. In to je bilo 1. julija 1991. JLA sem kljub temu zapustil častno, saj je bilo v Makedoniji tedaj zelo mirno,« je še pojasnil Fojkar.