Adrenalinski vzpon

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / petek, 10. junij 2011 / 06:00

Božičev vrh - Turška glava / Türkenkopf (1228 m) - Zelo zahtevna zavarovana plezalna pot, ki meji že na adrenalinski park. Da se jo lotimo, potrebujemo kar znanje o plezalnem gibanju, precej močne roke in zvrhano mero vzdržljivosti.

Zelo zahtevne zavarovane plezalne poti, ferate, so nadvse popularne pri zahtevnejših gornikih. Ferate nas preko strmih sten popeljejo proti vrhu s pomočjo jeklenic, klinov, občasno se najdejo tudi kakšne skopo odmerjene skobe. V zadnjem času se pojavlja vse več resnično adrenalinskih ferat, ki so speljane rahlo na silo. S tem mislim, da se ne vzpenjamo preko naravnih prehodov, ampak so jeklenice speljane preko težjih mest. Naj bo vzpon po takšni ferati še tako adrenalinski in fajn, ni in ne more biti primerjave s plezanjem po pravi skali, kjer resnično občutiš pravi stik z naravo. V sosednjih državah je takih ferat ogromno in ena je nam zelo blizu. Povzpeli se bomo na Turško glavo v Božičevem vrhu na koncu Železne Kaple v Avstriji.

Iz Gorenjske se prek Jezerskega vrha zapeljemo v Avstrijo in se spustimo še 15 kilometrov do Železne Kaple, kjer nadaljujemo vožnjo še mimo table, ki označuje konec naselja. Nekaj sto metrov naprej vodi prek reke Bele lesen mostiček, kjer parkiramo.

S parkirišča se usmerimo desno, v smeri reke. Po dveh minutah smo ob skalni pregradi, prek katere se vijejo jeklenice. Pa se je lotimo.

Začetna prečnica težavnosti C poteka v desno tik nad reko Bela, se vzpne proti Rampi, kjer sledi navpičen vzpon (C/D). Skob praktično ni, za napredovanje sta nam na voljo le jeklenica in naša moč v rokah. Sledi z oceno C ocenjeno dolgo prečenje v levo prek Potočne stene. Na vrhu je čas za krajši počitek, saj smo v gozdu. Pogled na napeljano jeklenico ni nič kaj prijeten. Potegnjena je od enega drevesa do drugega, klini so zabiti skozi drevesa. Teror nad naravo! Kratek gozdni odsek nas pripelje do rahlo previsnega raza (C/D). Sledi mu prečnica v levo (C), ki se spet konča v gozdičku. V rokah čutimo že rahlo pekočo bolečino, morda nas tudi roke že bolijo, a pred nami je še najtežji del poti. Najzahtevnejši odsek poti se začne z navpičnim stebrom (C), smer zavije levo, kjer je odsek ocenjen B/C, nato pa najtežji del poti. Ob konkretnem previsu (D/E) se gibljemo v levo proti Glavni steni. V pomoč so nam le jeklenice in skopo odmerjene skobe, ki so precej narazen druga od druge. Najtežje je prepenjanje vponk samovarovalnega kompleta. Večino teže imamo na rokah, zato je nekomu, ki je šibkejši, ta del lahko nerešljiva uganka, sestop po tej smeri pa nemogoč. Nad previsom smer zavije desno, B/C, brez dodatnih skob, kar je po dežju še precej težje kot v suhem vremenu. Smer še zadnjič zavija levo, prek nekaj kratkih težjih mest (C), potem pa se začne jeklenica počasi spuščati v gozd. V strmem gozdnem pobočju so jeklenice zgolj v pomoč za varnejši sestop, saj pot poteka po blatnem, s prstjo pokritem terenu, kjer zelo hitro lahko pride do neljubega zdrsa. Ob jeklenici se sprehodimo še do Turške skale, ki ponudi čudovit razgled na Železno Kaplo in dolino reke Bela. Nadaljujemo po poti sestopa do konca jeklenice, kjer se lahko odločimo še za sprehod do Božičevega vrha po markirani poti ali pa sestopimo nazaj do avtomobila. Do vrha ekstremne ferate potrebujemo približno dve uri, za sestop pa dvajset minut.

Na koncu še opozorilo: vzpon je izjemno težak in se ga ne da primerjati z nobeno zavarovano plezalno potjo v Sloveniji. Uporaba samovarovalnega kompleta je NUJNA, ravno tako plezalnih rokavic, sicer tvegamo hude žulje na rokah, in čelade. Moč v rokah in vzdržljivost sta za varen vzpon po opisani ferati tudi nujna, saj je vzpon visok tristo višinskih metrov, najtežji del pride skoraj tik pod vrhom. Tura je po dežju zaradi mokre skale še nekoliko težja. Srečno!

Nadmorska višina: 1228 m (Božičev vrh)

Višinska razlika: 300 m

Trajanje: 2 uri in 30 minut

Zahtevnost: 10 zvezdic