Čebele se ne polenijo

"Čebele se ne morejo poleniti, tega se od nas, ljudi, ne bodo nikoli navadile," pravi Štefan Inglič, dobitnik priznanja naj čebelar Čebelarske zveze Gorenjske za leto 2010.

Srednja vas pri Poljanah - Na kmetiji pr' Jakuc, kjer gospodari Štefan Inglič, obdelujejo 16 hektarjev lastne in najete kmetijske zemlje in gospodarijo s 34 hektarji gozda. Redijo 35 goved, od tega dvajset krav, in imajo za oddajo mleka letno kvoto 120 tisoč litrov. Del osnovne kmetijske dejavnosti je tudi čebelarstvo, dopolnilna dejavnost pa izdelava in prodaja medenih izdelkov, organiziranje naravoslovnih dni za vrtce, osnovne in srednje šole ter druge skupine, ogled muzeja in vodenje po čebelarski poti. Štefan je tudi predsednik Čebelarskega društva Blegoš, Čebelarska zveza Gorenjske pa ga je razglasila za naj čebelarja leta 2010.

Čebelarstvo ima na vaši kmetiji dolgo tradicijo …

»Stari oče je to tradicijo prekinil, tedaj so bile čebele nekaj časa pri sosedu, a oče jih je spet prinesel nazaj na kmetijo. Jaz čebelarim že od mladih nog, več kot štirideset let.«

Čebelarska »moč« se meri v številu panjev. Koliko jih imate?

»Na kmetiji se s čebelarstvom ukvarjamo. Jaz imam devetintrideset panjev, prav tolikšno število jih ima oče, nekaj tudi hči.«

Tradicija se bo torej nadaljevala …

»Za zdaj dobro kaže. Hčerka se je zavzeto podala v čebelarstvo, prideluje matični mleček, po katerem je veliko povpraševanje, jaz pa si tega ob delu ne kmetiji ne morem privoščiti.«

So v Poljanski dolini dobre razmere za čebelarstvo?

»Razmere so primerne. To pomeni, da je mogoče pridelati kakovostni med, ne pa sortnega medu, ki bi bil izključno smrekov, jelkov, kostanjev ...«

Vozite čebele tudi na pašo?

»Ne. Doma jih imamo na treh lokacijah, a ker se te med seboj razlikujejo, je zagotovljena pestrost medu. Nekdaj smo jih vozili na pašo vse do Vrbasa. Na te dolge poti so ostali najlepši spomini – o ciganskem življenju, o velikih njivah sončnic …«

Kaj je bil razlog, da ste pašo opustili?

»Ko sta se Slovenija in Hrvaška osamosvojili, je prečkanje državne meje s čebelami postalo zahtevnejše, za vožnjo čebel na pašo pa je vse bolj zmanjkovalo tudi časa.«

V vzhodni Sloveniji je bilo v zadnjem času več pomorov čebel. Se je tudi vam že primerilo kaj takega?

»Z očetom sva doživela popoln pomor čebel, vendar je bila za to kriva škodoželjnost. Manjši pomori so bili v Poljanski dolini tudi pred približno petnajstimi leti, a tedaj so bili glavni problem vrtičkarji, ki so škropili s prevelikimi odmerki in v nepravem času. Z objavo člankov o pravilni uporabi fitofarmacevtskih sredstev v Gorenjskem glasu in na Radiu Sora in s pomočjo otrok, mladih »ambasadorjev« čebelarstva, se je stanje kmalu izboljšalo.«

In kdaj je pravi čas za škropljenje, da to ne bo nevarno za čebele?

»Kot kmet se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da je to tudi zjutraj. Pravi čas je pozno zvečer. Takrat rastlina lahko dobi vse aktivne snovi, ki so v fitofarmacevtskem sredstvu; do zjutraj pa se nanos zaradi rose tudi že tako razredči, da ni več nevarnosti za čebele.«

Kot kmet in čebelar verjetno še bolj pazite na to, kdaj in kako škropite …

»Letos sem prvič sadil koruzno seme, tretirano s fitofarmacevtskimi sredstvi. Upam, da to ne bo škodovalo čebelam; vprašanje pa je, kaj ta sredstva pomenijo za podtalnico.«

Imate pri čebelah kaj težav z varojo?

»Čebele že osem let zdravimo izključno z naravnimi sredstvi, brez kakršnekoli »kemije«. Tako tudi ni nobene nevarnosti, da bi se ostanki »kemije« pojavili v medu.«

Ste tudi predsednik Čebelarskega društva Blegoš. Je med mladimi zanimanje za čebelarstvo?

»Največ zanimanja je med mlajšimi upokojenci, nekateri med njimi so popolni začetniki, drugi želijo na domačijah obuditi prekinjeno čebelarsko tradicijo.«

Iz ljubiteljskih ali tudi ekonomskih razlogov?

»Večinoma se odločajo za čebelarstvo iz ljubiteljskih nagibov, tisti, ki gledajo zgolj na ekonomiko, so ponavadi razočarani.«

Ekonomika ne bi smela biti vprašljiva, saj čebele pregovorno veljajo za pridne. Ali pač - se lahko tudi polenijo?

»Čebele se ne morejo poleniti, tega se od nas, ljudi, ne bodo nikoli navadile.«

Je med lahko prodati?

»Kakovostni med je vedno lahko prodati. Potrošniki so vse bolj ozaveščeni in želijo videti, od kod izhaja med, ki ga kupijo. Z marsikaterim se je treba pogovoriti, mu pokazati čebelnjak ...«

Se tudi glede medu spreminjajo okusi potrošnikov?

»Povpraševanje po kostanjevem medu bistveno narašča. Ker ga lani ni bilo veliko, je na žalost precej zgodaj pošel. Potrošniki razumejo, da med ni nekaj, kar bi lahko hitro kar tako na novo naredili, in potlej kupijo tistega, ki je kostanjevemu najbližji oz. najbližji njihovemu okusu.«

V ponudbi imate tudi med z raznimi dodatki …

»Vsako leto želimo dati na trg nekaj novega. Začeli smo s smrekovimi vršički v medu, nadaljevali z glogom, lani smo dodali še med z ameriškim slamnikom.«

Uredili ste tudi manjši čebelarski muzej. Kako je nastala zbirka?

»V muzeju so večinoma predmeti, ki so se ohranili na domačiji - poleg čebelarskih tudi kmetijski in predmeti iz gostilne, ki je bila nekdaj pri nas. Najstarejši predmet je kozarec, ki sem ga dobil v dar in izhaja iz začetka plavževanja v Železnikih. Zanimiv je tudi zemljevid oz. atlas sveta iz 1898. leta, skrinja iz 1832. leta … Prihodnje leto bomo muzej še razširili in zbirko še dopolnili s kmetijskimi predmeti.«

Na kmetiji se začne in konča tudi čebelarska pot …

»V pot je vključenih šest čebelnjakov, en postanek pa je še v gozdu, kjer je prikaz čebel v drevesnem duplu, nastaja pa tudi nasad medovitih rastlin. Pot je kar dobro obiskana, je predvsem pohodniška, prevozna pa je tudi s kolesi.«

Vi ste živinorejec in čebelar. Od česa se da bolje živeti – od mleka ali od medu?

»Enkrat je več dohodka pri mleku, enkrat pri medu. Če je na kmetiji več dejavnosti, laže blažiš cenovna nihanja. Problem pa je tako v živinoreji kot v čebelarstvu enak: če cena ni primerna, ni napredka in stopicaš na mestu.«

Prejeli ste priznanje naj čebelar za leto 2010 …

»To je priznanje za dosedanje delo, a hkrati velika obveznost za naprej. Ob praznovanju stoletnice čebelarskega društva je bilo res veliko dela, še zlasti z izdajo zbornika Pod Blegošem medi. Čebelarjem sem na voljo tudi za različne nasvete, najpogosteje me kličejo tisti, ki še nimajo dovolj znanja in izkušenj in želijo, da jim pomagam pri rešitvi težav. Čebelarstvo je vseživljenjsko učenje ...«

Enajst let ste bili tudi zaposleni. Vam je kdaj žal, da ste pustili službo in se posvetili kmetovanju in čebelarstvu?

»Če bi ostal v službi, bi imel dopust, normalno bolniško … Na kmetiji tega ni. Ves zaslužek gre nazaj v kmetijo, zase porabiš le tisto, kar je nujno potrebno.«