Pohod na Jakoba na deževen dan

Srečanje Sosed/Nachbar je kljub dežju uspelo, na Sv. Jakoba se je povzpelo 32 pohodnikov, ki so bili kljub slabemu vremenu zadovoljni.

V soboto zjutraj je lilo kot iz škafa. Storžič je pobelil sneg, Zaplato je ovijala megla. V Preddvor smo se pripeljali le najbolj vztrajni. Iz Celovca je prišla vest, da tam lije še bolj, avtobusa sploh ni bilo in najbolj zagnani so se pripeljali s svojimi avtomobili. Tudi županov ni bilo: gostitelj Miran Zadnikar je dočakal le župana Jezerskega Jurija Markiča. Srečanje Sosed/Nachbar in pohod slovenskih županov sta namreč potekala v soboto dopoldne v okviru tridnevne prireditve Praznik glasbe in veselja v Preddvoru, ki ga prireja domači Media Butik.

Po deveti uri je prenehalo deževati, toda pot na Sv. Jakoba je bila zelo razmočena. Prireditelja Saša in Boštjan sta se po posvetu z vodniki Planinske sekcije Preddvor in Gorske reševalne službe odločila: gremo!

Pot nas je vodila mimo gradu Hrib, kjer je vrtnar Josip povedal nekaj zanimivosti o gradu in drevoredu mladoporočencev. Naslednja postaja je bila grad Turn, kjer ima svoje prostore tudi Dom starejših občanov Preddvor. V Josipinini sobi nas je sprejela dr. Mira Delavec, ki je zanimivo predstavila delo in življenje prve slovenske pisateljice in skladateljice Josipine Urbančič Turnograjske. Med drugim je povedala, da so zaradi lepega razgleda že v Josipinih časih hodili na sv. Jakoba, vzpon je trajal kar dve uri in pol, saj takrat še niso poznali planinske opreme; kar predstavljajte si, kako so se ženske vzpenjale v dolgih krinolinah.

Nad gradom Turn je senčnica Josipine Turnograjske, kjer raste devet lip, njihova senca je bila vabljiva v poletni vročini. Arheologi pravijo, da je to gomila iz 11. stoletja, kar še ni raziskano. Sledil je vzpon na Pusti grad, ki je bil zgrajen v 11. stoletju, pomemben je bil zaradi prehoda na Jezersko. Porušen je bil v 15. stoletju, ohranjene so le razvaline. Obe točki so nam predstavili domači planinski vodniki, ki tudi sicer zgledno skrbijo zanju.

Po okrepčilu je sledil vzpon na Sv. Jakoba, pohod je trajal slabo uro. Na vrhu so pohodnike v Planinski koči Iskre čakali topel čaj in slastni flancati. Razgled sicer ni bil povsem jasen, toda kljub temu lep. Mimo Francijeve koče smo se spustili v dolino, kjer nas je v šotoru čakalo okrepčilo: dobra domača klobasa in pecivo.

Čeprav nam vreme ni bilo naklonjeno, smo se razšli dobre volje in zadovoljni, da smo preživeli prijeten dopoldan.