Namesto kolenske proteze osvojila maraton

"Ker se nisem hotela prepustiti uživanju protibolečinske terapije v teh letih, sem si rekla: ´Ma, poskusim tole, saj slabše, kot je, že ne more biti.´ In kmalu sem bila hvaležna in rešena," se spominja danes tridesetletna Nataša Kolenc.

Šok, ki ga je Nataša Kolenc iz Tenetiš pri Golniku doživela pri rosnih enaindvajsetih letih, jo je popolnoma pretresel. Obraba hrustanca na pogačici: »Po opravljenem zdravniškem pregledu se mi je pred očmi stalno vrtela kolenska proteza - neizogiben konec, ki bi me nekoč doletel,« pove. Diagnozi, ki ji je predstavljala nedopustno kazen, se ni vdala. Vedela je, da lajšanje bolečin z analgetiki ni prava, sploh pa ne dolgoročna rešitev, pa čeprav bi ji to ponoči omogočilo vsaj malo spanja. »Ker se nisem hotela prepustiti uživanju protibolečinske terapije v teh letih, sem si rekla: 'Ma, poskusim tole, saj slabše, kot je, že ne more biti.' In kmalu sem bila hvaležna in rešena,« se spominja danes tridesetletna Nataša.

Za nordijsko hojo je povsem po naključju izvedela na nekem seminarju. In je poskusila. »Rezultati so se začeli kazati že zelo hitro. Že takoj na začetku sem ugotovila, da dejansko na vsakemu koraku nogo razbremenim, a mišice še vseeno delajo in tako ohranjajo svojo aktivnost. Še več motivacije sem dobila, ko sem videla, da se je telo na splošno začelo preoblikovati. Ko vidiš rezultate in še to, na kakšen lahek način si prišel do njih, si še bolj vztrajen. Ne morem reči, da sem dnevno izvajala hojo, vsaj v začetku ne. Prvič zaradi bolečin, drugič zaradi še vedno starega načina razmišljanja.«

Za Natašo je bila nordijska hoja odlična rešitev, saj razbremenjuje sklepe na nogah. »Pri nordijski hoji prenašamo telesno težo na palice (s pravilno uporabo seveda) in tako hkrati razbremenjujemo sklepe na nogah (kolk, koleno, gleženj). Naj dodam, da nordijska hoja ni isto kot hoja s palicami. Ljudje ti dve obliki hoje še vedno dajejo v isti koš, razlika med njima pa je ogromna.« Po nekaj mesecih je Natašina hoja postala redna, kondicije je imela vse več, palic kmalu ni več potrebovala in začela je s tekom. »Pozitivno stanje se je stopnjevalo vse do ekstrema - udeležbe na Ljubljanskem maratonu in pretečenih 21 kilometrih,« pove z zadovoljstvom.

Preden se je Nataša začela ukvarjati z nordijsko hojo, sploh ni bila športni tip človeka. Preden odgovori na vprašanje, ali je bila že pred obrabo kolena tako športen tip človeka, se nasmeji. »Če pogledam sebe sedaj in sebe pred desetimi leti – kaj šele pred tem – lahko rečem, da sem popolnoma druga oseba. Moj življenjski stil se je povsem spremenil. S povečanim gibanjem so se spremenile tudi moje prehranjevalne navade. Počutim se odlično, sem zdrava, polna življenjske energije in preprosto srečna. Šport me nikoli ni zanimal. Telovadba v šoli mi je bila prava muka. Sedaj pa ne morem več živeti brez gibanja, ki je zame postalo neka osnova v življenju. In izkušnje vedno bolj potrjujejo dejstvo, da z redno fizično aktivnostjo zmoreš tudi več psihičnih naporov. To pa danes potrebujemo vsi, mar ne?« razmišlja simpatična Primorka, ki jo je na Gorenjsko nekaj let nazaj prinesla ljubezen.

Zdaj želi na podlagi pozitivne izkušnje pomagati tudi drugim, zato je nordijsko hojo začela poučevati. »Zadovoljstvo in hvaležnost, ki sem ju občutila, sem želela deliti še z drugimi, ki imajo podobne težave. Želela sem, da še drugi izvedo, kako dobra je nordijska hoja! Sem mnenja, da najlažje ljudem govoriš o stvareh, za katere veš, da so tudi tebi pomagale. Začela so se vrstiti izobraževanja, seminarji, konvencije in zasedenost v tečajih je bila vedno večja. Uspehi, ki smo jih želi skupaj s tečajniki, so mi dali še več moči in energije. Spoznala sem, da sem na pravi poti.«

Kot inštruktorica nordijske hoje se srečuje s številnimi ljudmi. »Udeleženci so različni: bolni, zdravi in poškodovani. In tudi pridejo z različnimi nameni: na hujšanje, iz radovednosti, nekateri pa preprosto zato, ker nimajo družbe in na tečajih vzpostavijo nova poznanstva. Prednost nordijske hoje je namreč že v tem, da jo lahko začnemo izvajati že kar izpred domačega praga. Gorenjska je sploh idealna za hojo. Nordijske palice lahko uporabljamo tudi za v hribe, vendar le do visokogorja. Dober inštruktor vas bo naučil pravilne uporabe palic tudi za navzdol, da boste še dodatno razbremenili kolena.« Pove, da začetni tečaj traja štiri ure. »Seveda ne naenkrat, hahaha,« še doda. Zaveda se, da morda ta način hoje ne bo všeč vsakomur, zato njenim učencem nordijskih palic ni potrebno prinesti s seboj. »Nakup pred opravljenim tečajem celo odsvetujem. Palice dobijo pri meni. Naj ljudje najprej preizkusijo, kaj jim zares ustreza. Nato naj kupijo tisto, kar bodo zares uporabljali in se ob tem tudi dobro počutili.«

Tečajniki, ki se odločajo za hojo, so vseh starosti. Najmlajši štejejo le štiri ali pet let. »Izpostavila bi gospo, ki je k meni prišla pri svojih 95 letih, da jo naučim nordijske hoje. Občutke, ki sem jih doživela tisti trenutek, je težko opisati. Zares spoštovanja vredno dejanje. Torej: nikoli ni prepozno. In kot pravi lep arabski pregovor: Kdor hoče nekaj narediti, najde rešitev. Kdor noče, pa najde izgovore.« V nekajletnem obdobju poučevanja je Nataša spoznala veliko ljudi, s katerimi je doživela marsikaj. »Vsi so nekako v meni pustili lepe spomine, tople občutke in globoka spoznanja o življenju ...«