Potrebujemo svoj helikopter

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: GG Plus / četrtek, 26. maj 2011 / 06:00

Helikopterska nujna medicinska pomoč mora imeti medicinski namenski helikopter in pilotsko ekipo, ki bo namenjena samo tej službi, razmišlja njen vodja Uroš Lampič.

Osnovno zdravstvo Gorenjske je leta 2003 organiziralo Helikoptersko nujno medicinsko pomoč (HNMP), ki je kot poskusni projekt potekal do 1. decembra 2006, ko je začela na brniškem letališču delovati kot redna služba. Prvi mesec in pol je prevoze zanjo opravljal Flycom, nakar se je zapletlo s plačilom, država pa je 13. januarja 2007 izvedbo prevozov začasno zaupala policiji. Danes v HNMP deluje devetnajst zdravnikov in enajst reševalcev iz vse Slovenije, vodi jo Uroš Lampič, prevoze pa še vedno (začasno) opravlja policija.

Kljub drugačnim obljubam je HNMP še vedno organizirana samo na Brniku …

»Žal še vedno samo ena baza HNMP pokriva celotno območje Slovenije, kar je v severovzhodni Sloveniji dokaj neučinkovito, saj ne moremo povsod reagirati pravočasno. Če do Kopra potrebujemo 25 minut, do Maribora 30 minut, jih do Prekmurja 40 minut. Dostop do nujne medicinske pomoči pa bi moral biti za vse enak. Kranjčan je tako žal več vreden kot Prekmurec. Druga baza HNMP v Mariboru je zato nujna, v tej smeri se tudi še vedno pogovarjamo.«

V katerih primerih najpogosteje posredujete?

»V okrog 60 odstotkov primerih gre za pomoč bolnikom, v 40 odstotkih pa poškodovancem, od katerih jih je skoraj tri četrtine zunaj prometa – najpogosteje gre za delovne nesreče in športne poškodbe. Ob poškodbah nas največkrat aktivirajo zaradi zlomov stegnenice, medenice in hrbtenice, odprtih zlomov, zlomov več udov hkrati, hudih poškodb glave ... Gre za resne poškodbe, kjer je pomemben tudi način transporta.«

Pri boleznih verjetno prednjačijo srčne?

»Pri boleznih gre v približno 60 odstotkih primerov za akuten koronarni sindrom, kamor spadajo nenadna srčna smrt, srčni infarkt in nestabilna angina pektoris. Tak pacient mora čim prej priti v katetrski laboratorij, kjer bi mu odprli zamašeno venčno arterijo. Vsaka izgubljena minuta pomeni, da je srce brez pretoka in odmira. In več kot ga odmre, večji invalid bo pacient. Namesto da bi se v 14 dneh vrnil na delovno mesto, bo lahko s srčnim popuščanjem pri 45 letih nezmožen za delo do konca življenja. S tega stališča se nam zdi zelo pomembno, da se baze HNMP porazdelijo po vsej državi.«

Se vam število pacientov povečuje?

»Lani smo imeli 280 intervencij, v njih pa smo oskrbeli 281 pacientov. Sedem jih je umrlo na kraju, medtem ko smo druge prepeljali v bolnišnice. Število pacientov ostaja zadnja leta približno enako. Prvič zato, ker imamo samo eno enoto za vso Slovenijo, zato nas iz bolj oddaljenih krajev niti ne kličejo. Druga ovira je obstoječi dispečerski sistem, ki temelji na laikih v regijskih centrih za obveščanje, ki brez prisotnosti zdravnika na terenu ne znajo ugotoviti, kdaj je HNMP nujno potrebna. Pravilnik o pogojih izvajanja HNMP dopušča zaenkrat le tak način aktivacije HNMP. Sedaj se oblikuje dispečerski sistem v zdravstvu, kjer bo zdravstveno usposobljen dispečer po vnaprej znanih kriterijih ugotavljal, ali je naša pomoč potrebna, in hkrati poslal na teren vse vrste reševalcev. To bo bistveno skrajšalo naš reakcijski čas in s tem čas od dogodka do prihoda pacienta v bolnišnico.«

Kolikokrat se zgodi, da vas potrebujejo na dveh mestih hkrati?

»Lani smo imeli 48 sočasnih intervencij, na katere smo še lahko šli. To pomeni, da je zdravnik ocenil, da je za pacienta kljub nekaj minut kasnejšemu prihodu ekipe HNMP tak način transporta primernejši kot po cesti. Od neizvedenih intervencij, lani jih je bilo 89, je več kot polovica takih, ko nismo mogli poleteti zaradi slabega vremena, približno četrtina primerov pa je takih, ko se je ekipa na terenu odločila, da nas ne morejo čakati, ker smo že zasedeni z drugo intervencijo.«

Med letošnjimi zimskimi počitnicami ste skupaj z gorskimi reševalci izvajali tudi tehnično reševanje na smučiščih. Kako se je novost obnesla?

»Mešano ekipo smo oblikovali že med lanskimi zimskimi počitnicami, ko se je tako kot letos izkazala za pozitivno rešitev. Letos smo na ta način pomagali petim pacientom, od katerih smo enega v helikopter spravili s pomočjo vitla, tri pa smo prevzeli v lebdečem helikopterju. Na ta način največ pridobijo tisti poškodovanci, ki jih zaradi hudih poškodb ne smemo premikati na za helikopterski pristanek ugodnejšo lokacijo, saj jim lahko povzročimo dodatne poškodbe. Smiselno jih je spraviti v helikopter z mesta, kjer je prišlo do nesreče, če je potrebno tudi z vitlanjem. Gre za najboljšo možno rešitev, ki jo trenutno premore Slovenija, saj taka ekipa posreduje hitro, učinkovito in strokovno.«

Se vam kaj kolca po Flycomu?

»S Flycomom je bilo do zdaj možno najbolj profesionalno delati, saj je bil njegov helikopter namenjen izključno naši ekipi. Z njegovo ekipo pilotov smo dežurali skupaj, kar je omogočalo kratek aktivacijski čas, primerljiv razvitemu svetu - od tri do pet minut. Žal se je po mesecu in pol po mojem mnenju politika napačno odločila za prekinitev sodelovanja s Flycomom in s tem naredila korak nazaj. HNMP mora imeti medicinski namenski helikopter in pilotsko ekipo, ki bo namenjena samo tej službi.«