Poljski "šengen" v živo

Tako kot vsi tujci se postavimo v vrsto "nič za prijavit`". Napaka.

Kretensko. Še vedno visimo nekje med Ukrajino in Poljsko. Kot eni idioti. To, da se ubadamo z razmišljanji, kdo, zakaj, komu na čast …, nam nič ne pomaga. Nasprotno, samo še bolj nas besni. Pojma nimamo, ali se gredo poljski policisti in cariniki neke vrste »beli štrajk« ali se samo napihujejo pred Ukrajinci, ki pač niso v Evropski skupnosti, ali pa je njihova tehnična oprema (skeniranje potnih listov, računalniška podpora …) povsem nekompatibilna za »šengensko mejo«, kot rečemo zunanjim mejam EU. Skratka počutimo se bedno, kot se le da. In vsi drugi, ki stojijo pred in za nami, prav tako.

Ideja. Postavimo se v zeleno vrsto »nič za prijavit'«, tisto, ki je namenjena vsem neukrajincem, zagotovo pa turistom, ki gredo čez mejo samo zato, ker tam mimo potujejo in ne iz kakršnegakoli državi škodljivega razloga. Po kakšni uri ugotovimo, da smo se fino nategnili, saj Ukrajinci v sosednji vrsti veselo vozijo mimo in se po nekaj urah že na nasprotni strani vračajo nazaj domov. Saj ne veš, kdo je tukaj pameten. Pravzaprav vem, da je nam vsa pamet tam na vročem asfaltu odpovedala. »Pi…, kaj sistem dela iz ljudi,« se jezim in stanje primerjam z našim »šengenom«, ki ga imamo s Hrvati. Če bi mi to počeli Hrvatom, bi se začela kakšna nova vojna. Ko zdaj z dveletno distanco berem zapiske v dnevniku, vso mojo jezo in nemoč hkrati, v resnici še enkrat podoživljam tiste ure, ki smo jih eno za drugo kar tako metali čez ramo. Darja je v dnevnik zapisala »fantoma popušča potrpljenje«, to je namreč huje kot v času ruske diktature in režima na češki meji. Čakamo in razmišljamo o človeškem dostojanstvu.