Šepetalnica za veter (48)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. maj 2011 / 06:00

8. poglavje

"Anika, kje si, moja Anika," je še tedaj, ko je tonil v spanec, momljal Anže. Peter ga ni več slišal, potopil se je v svoje misli. In spomine. Daleč nazaj. Nemara vse do rojstva. Kajti Anže mu je zadnje dni toliko pripovedoval o svoji Aniki, vaški porodničarki, ki je tudi njega pomagala spraviti na svet. Vse življenje čakamo na čudeže, pa je edini čudež naše rojstvo. Tako je trdila Anika in tako je trdil Anže. A tudi kakega je odpravila, je v zadregi pripomnil. Kot da tega ne more več zamolčati. Kot da bi si hotel olajšati dušo tudi za njo. Še iz mesta se je k njej na obisk pripeljala kaka gospa, kajti Anika je znala stvar opraviti brez nevarnosti. Kakšne pletilke neki, ki so jih uporabljale čarovniške mazačke. Saj je delala v bolnišnici, njegova Anika, preden se je priženila na kmete. Na izlet je prišla, na Bledu sta se srečala, tako ljubko je vrtela svoj parazol, da ji je lectovo srce kupil. Pa takrat ni vedel, da je revna kot cerkvena miš, in da ji je s svojo dobro stoječo kmetijo ponudil rešitev iz revščine, v katero je počasi drsela. Ob njem ji nikoli ni šlo slabo. Včasih ji je omenil, da naj vendar opusti tisto početje, saj jima ne manjka denarja, a je rekla, da ne bo, ker Bog ni vsem namenil, da živijo. In če mati ne nosi otroka z veseljem, je bolje, da umre, ko še ni otrok. A Bogu to najbrž ni bilo povšeči, drugače ju ne bi prikrajšal za potomstvo, čeprav je bila ona ženska širokih bokov in on vedno krepak dedec. Kako si je želel, da bi dvignil svojega naraščajnika v naročje. Toda pred svojo Aniko je o tem molčal. Če bi leto dni po poroki otroka dobila, kot bi se ne nazadnje spodobilo, bi bil zdaj toliko star kot Peter. Samo svojemu otroku bi težko pripovedoval o tem, kar zdaj govori svojemu mlademu tovarišu, ki ga posluša odprtih ušes. Tudi zato, ker so mu bile stvari telesa še tuje, njegova ljubezen se je svetlikala nekje v prihodnosti, v času brez vojne, ko se bo vrnil domov in se spet pogovarjal z živalmi. Taborišča pa se še ptice izogibajo. Le pritajena šepetanja ljudi tu in tam zazvenijo kot ščebet. Zato je Peter rad poslušal Anžetovo ščebetanje, umival si je z njim svojo dušo in srce, govoril mu je vendar o svetu, ki še vedno obstaja zunaj žičnate ograje. Čeprav tudi tam ne manjka hudega. Kajti Anžetovo ščebetanje se je znalo kdaj spremeniti v pridušeno skovikanje, kot da bi sova pripovedovala modrosti, ki jih je skusila na svojih nočnih poletih. In nekoč poletela nad domačijo, kjer je mlada mati spravila otroka na svet in ga potem ni hotela vzeti v naročje. Slišala je Anika o takih porodnicah, a prvič doživela, da mati otroka niti pogledala ni. Pa kaj potem, če je bil nezakonski, kaj potem, če pred vrati sobe ni bilo moža in je samo stari Lužnik nervozno hodil gor in dol, medtem ko je njegova hčerka Katja rojevala otroka. Še kasneje je včasih porodničarka sama odpeljala otroka na sprehod, kot da bi ga hotela vsaj za kakšno popoldne obvarovati materinih topih pogledov in brezbrižnosti. Še dojiljo ji je morala poiskati, ker ni bilo misliti, da bi mati sama hranila otroka. Lužnik ji je posebej plačal za to uslugo. Dobro plačal. Ker njena usluga je bila predvsem v tem, da je molčala. O skrivnosti se je po vasi nekaj šušljalo, neki Rus naj bi mladi Lužnikarci v brezglavi ljubezni otroka spočel, a Anika je poznala resnico. Še sama ni vedela, kakšen vrag jo je obsedel, da jih je nekega dne krepko napela brezbrižni materi. In obnemela, ko ji je ta v raztrganih stavkih razkrila, zakaj se otepa otroka. Izpovedi celijo rane, je zato kasneje zaskovikal njen mož tudi mlademu prijatelju, sova je prinesla modrost, in on noče umreti s tem bremenom na duši. Kajti smrt prihaja, zavohal jo je pred nekaj dnevi. In prihaja zato, ker jo je po njega poslala njegova Anika. A za mladeniča ga ne skrbi. Preživel bo. Kajti njegov pot ne zaudarja po umazaniji. Njegova koža diši po življenju. (se nadaljuje)