Figure z drugega sveta

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. maj 2011 / 06:00

V Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost in v avli Elektra Gorenjske v Kranju je na ogled postavljena obsežna razstava del slovenskega rojaka s Koroškega v Avstriji, akademskega slikarja Valentina Omana, ki velja za enega vodilnih ustvarjalcev na področju med Slovenijo, Avstrijo in Italijo.

Predstavljate se z obsežno razstavo del iz zadnjega ustvarjalnega obdobja, saj je na ogled skoraj sedemdeset slik večinoma večjih formatov. Mislim, da v Kranju še ni bilo na enem mestu na ogled toliko vaših slik?

»Take predstavitve mojega ustvarjanja v Kranju res še nisem doživel. Sodeloval sem na nekaj skupinskih razstavah, leta nazaj sem imel dve manjši samostojni postavitvi, tokrat pa gre v resnici za veliko razstavo.«

Doma na avstrijskem Koroškem več kot deset let niste razstavljali. Kaj vas je spodbudilo k temu?

»V koroške galerije sem se po trinajstih letih vrnil lani decembra v Beljaku z razstavo, ki sem jo simbolično poimenoval Nazaj. To, da doma nisem razstavljal, je bil moj upor proti Heiderjevi politiki na Koroškem. Bil sem prepričan, da za časa svojega življenja ne bom nikoli več razstavljal na Koroškem, saj je bil Heider mlajši od mene. No, zgodilo se je, kot se je, in spet razstavljam tudi na Koroškem.«

Pa vendar, ob številnih uglednih mednarodnih nagradah in priznanjih, ki ste jih doslej prejeli za vašo likovno ustvarjalnost, vas je leta 2005 avstrijski kancler Schüssel odlikoval z avstrijskih častnim križem za znanost in kulturo prvega reda …

»Drži, ampak tega odlikovanja mi ni podelila Koroška, temveč Dunaj. Od Heiderja ga niti sprejel ne bi. Namreč, v teh letih ne samo, da nisem razstavljal, s strani dežele Koroške tudi nobenega naročila nisem dobil, tako da vse skupaj le ni bila tako nedolžna stvar. Ampak, kljub vsemu mi je uspelo preživeti. Seveda pa moje delo v vseh teh letih ni zastalo. Razstavljal sem povsod drugod, na Dunaju, v Salzburgu, tudi v tujini, dve leti nazaj sem imel zelo lepi razstavi v Kopru in v Obalnih galerijah v Piranu. Tudi v tem času sem v razstavnem smislu kar aktiven, manjšo razstavo imam v Linzu, junija bom razstavljal na Štajerskem, jeseni v Špitalu na Dravi na Koroškem …«

Kot sin slovenskih staršev ste tudi slovenski slikar, ne le avstrijski. Sicer ste kot ustvarjalec odprti v Evropo, a vendarle, je biti slikar dveh narodov za vas prednost?

»Mislim, da je to vsekakor prednost. Živim na dvojezičnem območju in na neki način tudi v dveh državah. Doma sem sicer v Avstriji, kjer govorim tako nemški kot slovenski jezik, neke vrste moja domačija pa je zagotovo tudi Slovenija. Vesel sem, da smo se v Marijanišču na Plešivcu, kjer sem maturiral, učili malo več jezikov, tudi italijanskega, da mi je zdaj lažje komunicirati, kadar sem na poti po tem delu Evrope. Ko premišljujem o vseh teh zadevah pri nas na Koroškem, ne morem razumeti, da nekatere ljudi poleg nemških motijo še slovenski napisi na krajevnih tablah. Sem tudi nekoliko politično angažiran in z vsako razstavo skušam pokazati tudi svoj pogled na politično dogajanje na Koroškem.«

V bistvu smo sedaj v isti državi, meja tako ali tako ni več. Tudi sicer gre za neki širši podalpski prostor, ki ima svoje skupne točke pa tudi različnosti. Gre ob podobnostih v mentaliteti obeh narodov tudi v likovni umetnosti iskati vzporednice med slovensko in avstrijsko likovno ustvarjalnostjo?

»V likovni umetnosti vsekakor so razlike. Že na likovnih akademijah. Sam sem študiral na Dunaju in kasneje tudi v Ljubljani. Lahko rečem, da se izobraževalni smeri obeh kar precej razlikujeta med seboj. Ljubljanska akademija je bila recimo vedno zelo močna na področju grafike, na dunajski je grafika manj prisotna. Je pa res, da imam kot koroški Slovenec nekaj slovanskega v krvi in zagotovo delam nekoliko drugače kot Avstrijec s Tirolskega. Sam vedno pravim, če Koroška ne bi imela Slovencev, bi tudi na Koroškem še vedno jodlali in ne bi prepevali tudi žalostnih pesmi, ki jih poznamo Slovenci. Če si koroški Slovenec, se v tvojem slikarstvu zagotovo odraža tudi nekaj te, kako bi rekel, slovanske tragike.«

Po Dunaju ste na ljubljansko akademijo prišli prav po znanja iz grafičnih tehnik …

»V grafičnih tehnikah sem se želel dodatno izpopolniti in specializirati. Ljubljanska specialka mi je kasneje zelo koristila pri delu in mislim, da je to še danes čutiti v mojem ustvarjanju, čeprav grafike ne delam več tako intenzivno kot v preteklosti. V mojem načinu slikanja in s tehnikami, ki jih uporabljam, namreč ta grafična znanja zelo dobro pridejo do izraza.«

V Kranju tokrat predstavljate vašo aktualno produkcijo, dela iz zadnjega obdobja …

»Nekaj je tudi slik, ki so nastale prav v tem letu. Zelo lep je tudi dokumentarni film, ki je na ogled ob tukajšnji razstavi. V njem je dobro prikazan moj način dela, tehnika, ki sem jo tako rekoč sam odkril. Po štiridesetih, petdesetih letih dela umetnik včasih zapade v rutino, ki ga moti. Zato sem iznašel ta novi način dela. Slikam na steno, nalepim, potem to odtrgam in s tem na neki način raztrgam tudi rutino.

Ciklus novejših slik je zelo barvit, predvsem pa je zanimiva tehnika. Sam na platno ne slikam rad na način »ala prima«, saj je pri takem načinu vseskozi potrebno risbo korigirati in vidiš samo to, kar najprej plastiš. Meni pa se nasprotno zdi zanimivo pokazati, da je človek večplasten in fragmentaren. Prav to fragmentarnost pokažem tako, da slikam na steno, nalepim, odlepim, spet lepim, slikam … in te, lahko bi jim rekel potni prti človeka, lahko na dolgo režeš, kolažiraš in sestaviš človeka iz več podob. Pokažeš, da človek ni samo unikat, ampak nanj delujejo tudi številni vplivi iz okolja.«

Prav ta fragmentarnost in večplastnost vzburjata gledalce, češ kaj se skriva pod vsako naslednjo plastjo …

»Že Leonardo Da Vinci je rekel, oglejte si oblake in stare zidove, ker to tako vpliva na fantazijo in pomeni tako, da vsak, ki gleda slike, mora biti tudi sam kreativen. Ko gledaš minljivost človeka, v istem trenutku v sliki lahko odkriješ nekaj novega.«

V središču vaše pozornosti seveda ostaja figura …

»Figura je še vedno moja najmočnejša tematika. Prepričan sem, da v figuri še vedno nisem odkril vsega, kar je mogoče odkriti. Tu je še delež pokrajin, ki pa je manj obsežen. Motiv pa je lahko tudi drugačen. Ko sem zadnjič bil v Parizu, sem fotografiral žepne robčke, ki ležijo na cesti in ljudje hodijo čeznje. Iz njih nastajajo figure, ki so tako zelo podobne mojim, da sem posnel celo serijo fotografij, jih obdelal z računalnikom in jih potem še pretiskal s strojem.«

Vam je všeč razgiban ambient galerije?

»Moja dela lepo učinkujejo v galerijah z velikimi prostori, mislim pa, da sodijo tudi v stare prostore, kot je v kranjski galeriji. Stene niso velike, je pa atmosfera zato bolj intimna. Rad delam v starih prostorih, v sakralnih ambientih. Mislim, da se tudi moja poslikava zelo dobro vključuje v cerkve, zato imam tudi več naročil za sakralne prostore, kjer pa mi ni potrebno slikati biblijskih ilustracij, ampak izpostavim mojega človeka, moje podobe v sakralnih položajih. Ni mi treba delati spomenikov, saj moje figure delujejo, kot da so iz drugega sveta.«

Kje je pravzaprav vaš slikarski trg?

»V preteklosti nikoli nisem živel le od prodajanja slik in še danes ni tako. Imel sem srečo, da sem predaval na Akademiji za uporabno umetnost na Dunaju, da sem intenzivno izpolnjeval naročila za različne sakralne in javne prostore in da to počnem tudi še danes. Vsake toliko časa kakšno delo prodam tudi v galerijah. Prednost je, če te poznajo ljubitelji likovne umetnosti v Avstriji, v Sloveniji, Italiji … Veseli me, da je sedaj mogoče delati v različnih državah in ni več preprek, kot so nekoč bile državne meje.«