Slikarju za eksistenco, nam v občudovanje

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 22. maj 2011 / 06:00

V torek, na predvečer mednarodnega dneva muzejev, so na Škofjeloškem gradu odprli razstavo z naslovom Moč pogledov, na kateri je predstavljenih več kot trideset portretov, ki jih je naslikal Ivan Grohar.

Razstava Groharjevega portretnega slikarstva na Škofjeloškem gradu, brez zadržka bi lahko zapisali, da gre za najpomembnejši dogodek ob 100-letnici smrti Ivana Groharja, je že ob odprtju na Škofjeloški grad privabila več kot dvesto petdeset obiskovalcev. V čarobnem vzdušju, ki ga je v nagovoru zaznala tudi slavnostna govornica, ministrica za kulturo Majda Širca, so obiskovalci prve napotke k razstavi dobili že od gostiteljice razstave, direktorice Loškega muzeja Jane Mlakar, ter obeh soavtorjev razstave, kustodinje Loškega muzeja Barbare Sterle Vurnik in dr. Andreja Smrekarja iz Narodne galerije iz Ljubljane. Čarobnost se v dvojni meri nadaljuje v galerijskem prostoru, kjer je na stenah v polmraku rahlo osvetljenih dvaintrideset portretov, ki jih je Grohar ustvaril med leti 1892 in 1909.

»Naslov razstave Moč pogledov je besedna zveza, s katero smo hoteli psihološko označiti Groharjevo portretno slikarstvo,« je povedala Jana Mlakar, da je nekako idejna zasnova za celoten projekt bilo sedem portretov, ki jih hranijo v Loškem muzeju. Opus znanih portretov, katerih avtor je Grohar, šteje okrog 70 del, na tokratni razstavi jih lahko vidimo skoraj polovico. Razstavljena dela so v muzeju teoretično opredelili, razstava pa skozi kronološko postavitev nekako odslikava razvoj Groharjevega portreta od njegovih prvih del, ki jih je ustvaril še kot študent v Gradcu, do portretov, ki jih je naslikal v zadnjih letih svojega življenja. Od tistih v realistični do onih v impresionistični maniri.

»Odločitev za izbor je temeljila na treh dejstvih. Grohar za časa življenja portretov v glavnem ni razstavljal, zametek razstave so bila dela, ki jih hrani muzej, predvsem pa je bil ta del slikarjevega opusa doslej po krivici nekoliko zapostavljen. Vajeni smo ga namreč gledati kot impresionista,« je dejal dr. Andrej Smrekar in dodal, da je razstava odlična priložnost, da ga spoznamo tudi kot odličnega portretista. Grohar, v katerega slikarstvu zaznavamo močno simbolnost, njegov Sejalec je tudi realizacija slovenskega nacionalnega mita, se je po prvih realističnih portretih že zgodaj usmeril tudi v žanrski portret. To kažejo številni portreti ljudi iz njegovega domačega okolja Sorice, Železnikov in Škofje Loke. Vedeti moramo, da je portretiranje slikarju pomenilo prepotrebno eksistenco, ki mu je njegove impresionistične krajine niso zagotavljale. Pa vendar, bolj se je predajal impresionizmu, bolj ta vpliva tudi na njegove portrete, pri katerih ni več toliko gledal na fiziognomijo posameznika kot na to, da portretirancem poskuša poudariti njegovo duhovno avro (portreta Milene Zakrajšek in Franca Levca).

»Obrazi, ki nas gledajo z Groharjevih slik, govorijo o življenju v takratnem času in prostoru, govorijo o ljudeh, ki jih je slikar tudi sam poznal, naj bo to vojak, ki ga je naslikal, še preden se je posvetil študiju, ali pa vsi domačini iz Sorice, ki jih je najbrž slikal, ko se je med študijem vračal domov,« je povedala kustodinja razstave Barbara Sterle Vurnik. Prvič doslej je na enem mestu razstavljenih toliko Groharjevih portretov in ti gledalca popeljejo v prijetno zgodbo, katere avtor je naš veliki slikar, a je večina izmed nas še ne pozna. Ob razstavi je izšel tudi ličen katalog, v katerem poleg besedil že omenjenih soavtorjev razstave o utripu na prelomu 20. stoletja na Škofjeloškem piše tudi dr. France Štukl. Razstava bo na ogled vse do 2. oktobra, kar je več kot dovolj časa, da si jo temeljito ogledamo. Ne le enkrat, saj je prvič zgolj za pokušino.