Dvignite se!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 22. maj 2011 / 06:00

Lani je v Franciji izšel manifest, ki ni komunistični, je pa prav tako kot njegov znameniti predhodnik iz 19. stoletja usmerjen proti vladavini globalnega kapitala. »Produktivistično razmišljanje, ki se je razvilo na Zahodu, je pahnilo svet v krizo, iz katere se je treba izviti z radikalnim odmikom od strategije kopičenja 'vedno več', tako na finančnem področju kot tudi v znanosti in tehniki. Skrajni čas je, da prevladajo skrb za etiko, pravičnost in trajnostno ravnovesje. Kajti zdaj nam grozijo veliko hujše stvari. Lahko se zgodi, da se bo zaradi njih končala človeška pustolovščina na planetu, ki bi utegnil postati neprimeren za življenje …« To je značilni odlomek iz knjižice, ki jo je kmalu po izvirniku izdala založba Sanje. Manifest, ki se ne obrača le na proletarce, ampak na vse ljudi tega planeta, ima v naslovu klic: Dvignite se! Napisal ga je Stéphane Hessel, Nemec judovskega rodu, ki je postal Francoz, mož z biografijo, ki povzema dramatične vrhunce 20. stoletja. Sodeloval je v francoskem odporniškem gibanju, preživel koncentracijski taborišči Buchenwald in Dora, postal po vojni poklicni diplomat, bil v avtorski ekipi, ki je po naročilu OZN sestavila Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, pa med ustanovitelji Russellovega sodišča … Z Milanom Kučanom, ki je za slovensko izdajo njegovega dela napisal predgovor, sta se spoznala v Mednarodnem etičnem kolegiju. Spremno besedo je prispeval novinar Branko Soban, prevod je delo Agate Tomažič.

Hessel izhaja iz temeljnih pravic vsakega človeka, ki jih nihče ne sme kratiti in pri katerih tudi kot posamezniki ne smemo popustiti. »Drznejo si nam reči, da država danes ne more več kriti stroškov teh državljanskih pravic. Toda kako lahko trdijo, da ni dovolj denarja za vzdrževanje in ohranjanje teh pridobitev, ko pa se je količina bogastva od konca vojne, ko je bila Evropa razdejana, občutno povečala? Gotovo zato, ker moč denarja, proti kateremu se je odporniško gibanje tako srdito bojevalo, še nikoli ni bila tako velika, predrzna, vase zazrta; še nikdar ni imela toliko služabnikov, ki segajo v najvišje sfere države. Banke, ki so zdaj v zasebnih rokah, se ubadajo predvsem s skrbjo za dividende in čim višje plače svojih direktorjev, ne s splošno koristjo. Prepad med najbogatejšimi in najrevnejšimi nikoli ni bil tako globok; dirka za denarjem in tekmovalnost pa nikoli nista bili deležni tolikšne spodbude.« Živimo v svetu, v katerem pravica do uporništva ni le potlačena, ampak tudi razvrednotena. Globalni kapital in naše vlade, ki so bolj v njegovi kot v narodovi službi, so nam oprali možgane in nas ustrojili po svoji meri in zdaj že mi sami živimo in razmišljamo tako, kot da je interes kapitala prva stvar na tem svetu, vse drugo pa se mu mora podrediti. Dobiček kapitala in plače njegovih služabnikov štejejo več kot vse človekove pravice in vse vrednote, za katere so se borili naši predniki v minulem stoletju. Sklepni stavek Hesselovega manifesta se zato glasi: »Tistim možem in ženam, ki bodo vtisnili pečat 21. stoletju, pa z vso naklonjenostjo sporočamo: Ustvarjati pomeni upirati se, upirati se pomeni ustvarjati.«

In katero je tisto gibalo v nas, ki nas more in mora dvigniti iz človeške in državljanske pokorščine? To je – jeza. »Uporniško gibanje je vzniknilo iz jeze. Mi, veterani odpora in oboroženih sil Svobodne Francije, mlade rodove pozivamo, naj živijo in posredujejo dediščino odporniškega gibanja in njegovih idealov naprej. Kličemo jim: prevzemite štafeto, razjezite se! Odgovorni v politiki, gospodarstvu, intelektualci in celotna družba se ne smejo predati niti se pustiti prepričati sedanji mednarodni diktaturi finančnih trgov, ki ogroža mir in demokracijo.« Kot bi poslušal Janeza Stanovnika. A njegov francoski sodobnik je v svoji jezi radikalnejši. »Vsem in vsakomur posebej med vami želim, da bi imeli vzrok za jezo. To je nekaj dragocenega. Kadar človeka nekaj razjezi, tako kot je mene razjezil nacizem, postane bojevit in močan ter ukrepa. Zlije se z mogočnim tokom zgodovine, zgodovina pa mora teči naprej, tako kot ji določajo posamezniki. In njen tok teče proti večji pravičnosti in večji svobodi – vendar ne tiste vrste nenadzorovani svobodi, kakršno si jemlje lisica v kokošnjaku. Pravice, ki jih omenja Splošna deklaracijo o človekovih pravicah iz leta 1948, so univerzalne. Če srečate koga, ki jih ni deležen, sočustvujte z njim in mu pomagajte, da si jih bo izboril.« Še prej pa se oborožite s Hesselovo knjižico, stane komaj tri evre, prebere pa se na dušek.