Dvodnevna peš avantura

V dveh dneh smo prehodili dobrih petdeset kilometrov iz Kranja do Bohinjske Bistrice čez Jelovico.

Kdo bi decembra mislil, da bo imel koledar, na katerem je dvanajst kranjskih poklicnih gasilcev in je avtorsko delo fotografinje Gorenjskega glasa Tine Dokl, takšne razsežnosti. Ko se je Tina že podpisala pod koledar, nas je vse, ki smo prispevali kak drobec k projektu, povabila na bowling. Nova poznanstva so porodila nove ideje … Ena teh je bila, da gremo spomladi na dvodnevni pohod, treking ali kakorkoli se temu že reče. Obljubo pa je treba držati, kajne?

Štirje smo stvar vzeli zares: poklicna gasilca Andrej Polajnar in Andrej Roblek, ki sta si izmislila dvodnevno turo, ter glasovki Klavdija Stroj in avtorica članka. Enkrat smo celo sestankovali na to temo in se prejšnji torek ob pol sedmih dobili na jutranji kavici, oprtani z nahrbtniki, z vsem potrebnim za na pot. Peš smo šli iz Kranja mimo Besnice do Nemilj; kjer se je dalo, smo se ognili asfaltu. Vmes smo sklenili krog prijateljstva z zelo vitalno gospo, pa smo jo pozabili vprašati za ime – če tole berete, hvala za nekaj minut res prijetne družbe in vicev, ki ste jih »stresli iz rokava« tam nekje na poljski poti v smeri proti slapu Šumu. V Nemiljah smo naredili prvi postanek za malico pod vaško lipo, ko nam je družbo delal tudi Uroš Petrič, sodelavec obeh Andrejev, ki je prikolesaril mimo.

Namesto proti Podblici smo krenili po makadamski cesti proti Jamniku. Zelo lepo nam je šlo, dokler ni zmanjkalo poti … Le kje smo ga polomili? Nič zato, dozdevalo se nam je, vsaj Andrejema, katera smer, tako na pamet, bi bila lahko prava. Skozi goščavo, čez številne električne pastirje, ki na srečo še niso bili priklopljeni, in travnike smo se strmo vzpenjali, dokler se le ni pokazal zvonik cerkvice sv. Primoža in Felicijana na Jamniku. Lokaciji na 831 metrih nadmorske višine ne pravijo zaman, da je balkon nad Gorenjsko, in kar greh bi bil, če bi prehitro krenili naprej. Torej je bil spet čas za malico.

Z Jamnika nas je čakala še ura in pol po razgledni poti do partizanskega doma na Vodiški planini. Čudoviti razgledi sežejo daleč naprej od Krope. In neverjetno, koliko pogledov človek zamudi iz avta. Še tik ob cesti Dražgoše–Kropa, preden smo zavili na gozdno pot, raste zaščitena redka kačasta smreka.

Dobrodošlica z ruševcem nas je pričakala v partizanskem domu, prijazna oskrbnika Ljubica in Ljubo sta poskrbela za jedi na žlico, za joto, golaž, vampe …, karkoli si je kdo poželel. Do večera smo imeli še nekaj obiskov iz doline, pozdravit sta nas prišla Luka Kovačič in Kristjan Knavs, ki sta prikolesarila iz Kranja.

Z Vodiške nazaj v dolino

Vsaj mene je že malo skrbelo, kako bo z »musklfibrom« drugi dan, po šestih urah efektivne hoje prvi dan. Pa ni bilo tako hudo. Po okusnem zajtrku smo rekli, zdaj pa pot pod noge - smer Bohinjska Bistrica. Oskrbnica Ljubica nam je dala nekaj napotkov, katerih smeri na planoti se moramo držati. Očitno smo malo »sedeli na ušesih«, ker smo prispeli na Lipniško planino, od koder ne pelje naprej nobena pot več. A kdo bi bil zaradi tega slabe volje, saj je bil tako ali tako že čas za malico, lokacija za to v objemu Lipniške planine pa več kot odlična? Vrnili smo se po poti nazaj, do razpotja in glasovali, katero smer bomo ubrali naprej. Končno se je prikazal Martinček, o katerem je govorila Ljubica. Ampak le kje je bila tabla Rovtarica, o kateri je tudi govorila? Ljubica nam je še svetovala, da naj se naglas pogovarjamo, da medvedov ne bo blizu. Še zdaj ne vem, ali je mislila povsem resno …

Če smo prvi dan hodili veliko navkreber in je bila pot zelo razgibana, je bila drugi dan najprej bolj zložna, potem pa tako ali tako samo še navzdol po makadamski cesti, vse do razcepa za Soriško planino, kjer je že asfalt. Na Nemškem Rovtu smo vsi že malce sanjali osvežilno pijačo, a raje stisnili še tistih nekaj kilometrov do table Bohinjska Bistrica in prvega lokala. Po sedmih urah efektivne hoje …

Tina Dokl pa je rekla, da bo trenirala in se nam bo, če se bomo tako zmenili, pridružila pri naslednjem podvigu. Smer: Pogačnikov dom na Kriških podih?