Kdo nas bi branil?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 20. maj 2011 / 06:00

Tretja majska nedelja je bila deževna, Zofka se je pošteno uscala. Hvala bogu, moča je bila res že potrebna, lahko bi je bilo več. A dež je zmočil tudi slovesnost ob 20-letnici Slovenske vojske (SV) na vojaškem letališču v Cerkljah ob Krki. Zmočil je vrhovnega poveljnika in ministrico za obrambo, predvsem pa častnike in vojake, ki so stoično stali in obstali na dežju – tako kot se za prave vojake spodobi. Ko sem jih v nedeljo zvečer videl na TV in v ponedeljek v časopisu, sem se nehote spomnil tudi besed, ki mi jih je pred leti zaupal Ivan Oman, starosta slovenske ljudske politike. Drznil si je reči, da so tisti, ki so ukinili slovensko naborniško vojsko in jo nadomestili s poklicno, zagrešili – veleizdajo. To je huda beseda, a če dobro pomislimo, vidimo, da v tej zvezi ni čisto brez zveze. Pa ne, da bi zavidal sedanjim mladeničem, ki jim ni treba na služenje obveznega vojaškega roka in so tako prikrajšani za vse tisto, kar sem doživel sam, ko sem se z vlakom konec januarja 1979 odpeljal v daljni Kruševac. Ko se tri desetletja pozneje ozrem na tisto »izgubljeno« leto, prav nič ne obžalujem, da sem ga izgubil, kjer in kakor sem ga. Nasprotno, bilo je nadvse dragocena življenjska (pre)izkušnja. Tudi ne dvomim, da je visoko usposobljena in dobro opremljena poklicna SV v sedanjih mednarodnih in globalnih varnostnih razmerah sposobna opravljati svojo glavno nalogo, obrambo Republike Slovenije, povezano s sodelovanjem v reševalnih operacijah ob naravnih nesrečah in v mirovnih operacijah po svetu.

Pred sedemdesetimi leti, aprila 1941, so v tedanjo Slovenijo vdrle kar tri sovražne vojske, jugoslovanska pa je razpadla, še preden se je sploh začela boriti. Tudi utrjena Rupnikova linija ji ni pomagala; ko jo je vojska Kraljevine Jugoslavije zapustila, je prazna odvračala vojsko Kraljevine Italije, ki si je upala čeznjo šele, ko so bili Nemci že v Zagrebu … Današnje varnostne razmere so povsem drugačne. Mejaši RS so štiri prijateljske države, s tremi od njih smo povezani tudi v Natu. Zaveznici Slovenija in Italija – kdo bi si mislil, to se je še nedavno slišalo kot suha voda. A zgodovina nas uči, da ni v varnostno političnih povezavah na tem svetu nič (dolgo)trajnega. Kdo nam jamči, da ne bomo enkrat kot država in nacija spet ogroženi? (Tudi od zunaj, od samih sebe smo že ves čas.) Bi takrat poklicna vojska deset tisoč mož skupaj s policijo zadostovala? Tega ne vem in to tudi ni glavno vprašanje. Problem je po mojem v tem, da večina Slovencev že čez nekaj let ne bo imela nikakršnih vojaških oziroma obrambnih znanj. Če k temu dodamo vprašanje, koliko bo v naših naslednikih še domoljubja, postane negotovost še večja.

Kako se soočiti s to negotovo perspektivo? Uvesti v šole več domovinske vzgoje in mogoče celo pouk obrambnih veščin in učenje rokovanja s sodobnim orožjem? Sliši se, kot bi bilo od včeraj in ne od jutri. Mlade danes zanimajo socialna omrežja tipa Facebook, ne pa bratovščine generala Maistra in komandanta Staneta. Kakšen vojaški strokovnjak pa bi dodal, da v današnjem visoko tehnološkem vojskovanju, ki bo jutri še bolj takšno, posamezniki, ki znajo streljati s puško, kopati zaklone, se »postrojavati«, »puzati«, postiljati posteljo »na ivico« (oprostite, služil sem v JLA in ne poznam slovenskih besed za te reči), vojski s temi arhaičnimi znanji ne bi veliko pomenili. Kot kaže, se bomo morali tudi v tem primeru ravnati po reklu pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. Če se na državo ne zanesete povsem in se morda že zdaj počutite ogrožene, se učite obrambnih veščin. Sicer pa SV zaupamo in ji ob njeni obletnici čestitamo!