Moja žena je hladna kot led in mi ne da (27)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. maj 2011 / 06:00

Zgodbo o Mariji, Luciji in Altheji je povsem po naključju prebiral tudi K. N., ko je preživljal dopust v Bohinju. Poklical me je in mi povedal, da niso samo moški tisti, ki se jih je na internetu treba bati. Povedal mi je zgodbo o lastni naivnosti, ko je šel na limanice ženski, za katero je bil prepričan, da je najbolj nedolžno bitje pod soncem.

»S svojim glasom in dobrikanjem me je popolnoma omrežila, dal sem ji vse, kar sem imel, tudi srce, potem pa me je pustila, zavrgla in izginila,« je še dodal, svojo zgodbo pa je bil pripravljen tudi v celoti povedati.

Pa se vrnimo k naši zgodbi, ki bo, srčno upam, pomagala, da bodo tisti, ki navezujejo stike z neznanci, pri tem bolj pazljivi in previdni:

Althea pripoveduje, da je bil Toni zelo pozoren do nje, pomagal ji je, da se je počasi spravila v posteljo, sedel je ob njej in ji prinašal čaja. Čutila pa je, da ga je najbolj skrbelo to, če bo ostala doma in ne bo šla v službo.

»Težko je verjeti, ampak tisto noč sem spala kot top,« pripoveduje Althea.

»Tako kot sem se zvečer ulegla, v enakem položaju sem se zjutraj prebudila.

Ko se je prišel Toni preobleč, sem zaigrano tiho ječala in svoj trpeči obraz skrivala pod rjuho. Kdo ve, morda bi me spregledal, če bi se mi zazrl v oči, sem na tihem pomislila.

Pobožal me je po laseh in ko sem zaslišala vhodna vrata, ki so se zaprla za njim, sem planila kvišku in stekla k oknu. Komaj za milimeter sem odgrnila zaveso, ravno toliko, da sem ga razločno videla, kako jo je s hitrimi koraki ubral po ulici navzgor. Na moje presenečenje se je dvakrat ozrl, a ni pogledal proti oknu spalnice, ampak proti vratom, kot bi se bal, da bi me zagledal tam. Nenadoma je zavil proti avtomobilu rdeče barve, hitro odprl vrata in sedel vanj.

'Aha, taki so tvoji »opravki«!' sem si rekla jezno in vsa slaba vest, ki sem jo imela zaradi njegove pozornosti, je v hipu izginila. Prvo, kar sem naredila, je bilo, da sem trdno zapahnila vhodna vrata. Ključ sem dvakrat, za vsak primer, obrnila v ključavnici. Potem sem sedla pred računalnik. Strani so se mi odpirale strašno počasi, nestrpno sem bobnala po mizi.

Pisali sta mi dve ženski.

Prva je bila neka Nadinaljb, druga pa Lucija.

»Z osebo, o kateri me sprašujete, sem se srečala le dvakrat. Žal me Toni ni prepričal, morda zato ne, ker je obakrat doma »pozabil« denarnico in sem morala hotel plačati sama. Lahko ga imate, če ga hočete. Takih prdecev, kot je on, je povsod, kolikor hočeš,« je bilo zapisano v prvem, Nadininem 'mailu'.

Spoštovana, je pisala Lucija,

moški, o katerem me sprašujete, me je zasvojil s prebujenostjo. Ob njem sem spoznala, da sem ženska. Sanje so postale resničnost tisti trenutek, ko se me je Toni prvič dotaknil. Četudi ga danes preklinjam, se vseeno sprašujem, bi šla še enkrat po isti poti …?

Ne poznam nobenega drugega moškega, ki bi se za katerokoli žensko potrudil na tak način. Zaradi njega sem se sprla z možem, s katerim sem preživela pol življenja.

Imela sem srečo, (hvala, recesija!), da sem našla garsonjero, in to opremljeno in ne predrago, kamor sem se preselila. Žal sama, ker so otroci raje ostali z možem. S Tonijem sem spoznala nebesa, zaradi njega sedaj spoznavam pekel. Grozno je. Nenehno si očitam, da sem ravnala skrajno neumno, da sem prodala dušo za malo seksa. Pa sem jo res? V samoti razglabljam in se sprašujem, zakaj mi je bilo vsega tega treba. Ne najdem odgovora. Vse je zmedeno, kot je zmedeno tole pismo, ki ga pišem. Če vam karkoli lahko pomagam, samo povejte. Če želite, me tudi pokličite, moja mobitel številka je 041867…

Pozdravljam vas, Lucija.

Povsem spontano sem segla po telefonu in zavrtela številko, ki jo je zapisala.

Ko sem zaslišala njen glas, sem planila v jok. Ničesar nisem mogla reči. Šele čez čas, ko sem se umirila, sem jo jecljaje prosila, naj mi oprosti, da si ne morem pomagati, da ne gre. Da sem popolnoma na tleh, četudi se delam močno in pogumno.

Lucija me je razumela. Kaj tudi ne bi?! Marsikaj od tega, kar sem doživljala, je morala prestajati sama. 'Kaj bi ti naredila na mojem mestu?' jo končno vprašam. Zbrala bi njegove stvari in jih postavila na prag. Zaenkrat nič drugega, mi odgovori. Slišalo se je tako enostavno in odločno. Kolebala sem, bala sem se, da se bo jezil, bil užaljen. Ženska na drugi strani se je zasmejala in me grobo postavila na realna tla z besedami, da iščem izgovore, ker se mu nočem odpovedati. Oštevala me je, kot bi bila moja mama. Nazadnje me je že na pol prepričala z besedami, da če sem imela toliko poguma, da sem mu vdrla v računalnik, našla njo in ostale, potem pa res ne vidi smisla, da še naprej cincam.

Ko sva se poslovili, sem nagnila prvo steklenico z likerjem in odpila nekaj požirkov. Vsaj malo opogumljena sem izpod postelje privlekla kovček, ki me je spremljal na potovanjih. Ko sem iz omare jemala Tonijeva oblačila, sem vsa presenečena ugotavljala, da jih sploh ni bilo veliko. Spodnje perilo pa je bilo le tisto, ki sem mu ga kupila sama. Največji problem mi je predstavljala njegova oziroma moja pisarna. Računalnik /razen ekrana, ki je bil moj/ sem vtaknila v večjo škatlo, obložila pa sem ga s knjigami, fascikli in papirji, ki so ležali na policah. V predalih prav tako ni bilo dosti stvari …«

(se nadaljuje)